Tiskane izdaje
General Gu Junshan je tako oboževal Mao Zedonga, da je imel doma njegov kip iz čistega zlata. Tudi ladje je imel rad, tako da je imel tudi zlat model križarke. Ko se je razkrilo, da je bil zlat tudi njegov umivalnik, se je izkazalo, da je imel zlato preprosto rad.
Preiskava »ekonomskih problemov« (kot kitajski mediji diskretno imenujejo korupcijo v najvišjih vrstah) nekdanjega namestnika načelnika oddelka za splošno logistiko kitajske Narodnoosvobodilne vojske se je nenadoma znašla v središču pozornosti. Odstavili so ga že v začetku leta 2012, pred letom dni pa je dvajset oboroženih policistov dve noči nosilo zaplenjeno premoženje iz tako imenovane »generalove palače« v Gujevem rojstnem mestu Puyangu v pokrajini Henan. In čeprav so takrat štiri tovornjake napolnili z različnimi dragocenostmi, med katerimi so bili tudi zaboji dragega kitajskega žganja iz sirka »Mao-tao«, je moralo miniti še eno leto do obvestila, da v vojaških vrstah nekaj smrdi in da so proti Guju uvedli preiskavo.
Ves ta čas so se zahodni analitiki ukvarjali z vprašanjem, ali bo Kitajska začela vojno s katero od sosednjih držav. Da se bo spopadla z Japonsko ali morda celo z Ameriko, tako da je bil le redko kdo pozoren na sestanek političnega komisarja omenjenega oddelka Liu Yuana z okoli 600 podrejenimi častniki.
»Nobena država ne more premagati Kitajske,« je takrat izjavil general Liu. »Samo lastna korupcija nas lahko uniči in brez boja premaga naše oborožene sile.« V začetku letošnjega leta je kitajski predsednik in vrhovni poveljnik oboroženih sil Xi Jinping končno podpisal ukaz, da se kampanja proti korupciji razširi tudi v vojaške vrste. V njem vse častnike vojske in oborožene policije opozarjajo, da morajo strogo nadzorovati svoje stroške, da ne smejo kupovati dragih limuzin za uradne namene, razen tistih domače proizvodnje, in da morajo prijaviti vse svoje nepremičnine. Vse to bi bilo slišati prepričljivo, če ne bi podobnega ukaza že podpisal tudi Xijev predhodnik Hu Jintao, a se takrat ni zgodilo nič, razen tega, da so leta 2006 aretirali admirala Wang Shouyeja, ki je bil, preden je postal namestnik poveljnika vojne mornarice, prav tako drugi mož oddelka za splošno vojaško logistiko.
Če upoštevamo, da je tudi Hujev predhodnik Jiang Zemin leta 1998 izdal ukaz vsem častnikom, naj se umaknejo iz poslov, kar se očitno ni zgodilo, je seveda vprašanje, ali bo imel Xi več avtoritete pri odstranjevanju vojaške gnilobe ali pa bo morda najštevilnejša vojska na svetu z 2,3 milijona vojakov dejansko porazila samo sebe, in to od znotraj. Ko gre za korupcijo na generalski ravni, je v igri na desetine milijonov ameriških dolarjev. In to brez vrednosti vil in stanovanj v njihovi lasti. Gu jih ima blizu dvajset, in to v najdražjih četrtih Pekinga in Šanghaja. Preiskovalcem je dejal, da jih je nameraval uporabiti kot »darila«, očitno namenjena nadrejenim, ki so mu »varovali hrbet« ali poskrbeli za napredovanje članov njegovega klana.
Kupovanje vojaških činov v kitajski vojski ni nikakršna skrivnost. A če jih nekdo kupuje, jih nekdo tudi prodaja. Prav zato je odpravljanje nemorale v oboroženih silah toliko težja naloga, če to pomeni tudi dviganje preproge, pod katero so do zdaj pometali korupcijo, s tem pa tudi spodkopavanje enega najpomembnejših stebrov kitajske notranje trdnosti. Vojska je na Kitajskem pod poveljstvom Komunistične partije, vendar pa pomenijo generali eno najmočnejših interesnih skupin na političnem prizorišču. Mao Zedongov rek, da »oblast počiva na sodu smodnika«, je še vedno aktualen, problem pa je to, da je zdaj v sodu tudi gnilo jabolko. Če je res, kar pravi angleški pregovor, da lahko »eno gnilo jabolko pokvari ves sod«, potem je ta problem veliko širši in posega v bistvo kitajske varnosti. Vprašanje je tudi, ali je vojska, če se je v resnici tako zelo pogreznila v »individualizem«, kot je to poimenoval general Liu Yuan, sploh sposobna voditi resno vojno, ko pa njeni oficirji izpolnjujejo zgolj ukaze, ki jim osebno ustrezajo, tako da morda že v kratkem ne bodo pripravljeni služiti nikomur razen lastnim interesom?
