Kot v predoru brez izhoda

V resnici niso nič novega, kajti precej mračen pogled na vsakdanjik je v oči bodel že lani, drugačna je samo razsežnost pesimizma: družbeno črnogledih je zmeraj več Francozov.

Raziskava o zaupanju v politiko, ki so jo sredi decembra opravili pri OpinionWay-Cevipof, je opozorila, da je v primerjavi s koncem leta 2009 morala Francozov in Francozinj močno padla. Kar 34 odstotkov jih je naveličanih politike, 28 odstotkov nezaupljivih in približno toliko nejevoljnih, vsakemu četrtemu se politika malone gabi, medtem ko jih je bilo še pred letom dni naveličanih za osem odstotkov manj; med ženskami se je delež v letu dni povečal za 12 odstotkov, med mlajšimi od 35 let pa za 13 odstotkov. Tudi prihodnost vidi ta hip črno kar 57 odstotkov vprašanih (sedem odstotkov več kakor leto poprej), glavni razlog za tolikšen pesimizem pa je gospodarsko-finančna kriza. Zaprla jih je v predor, skozi katerega se, kakor čutijo, še ne bodo kmalu prebili – 65 odstotkov se jih nadeja luči komaj po letu 2012.

Politika (do katere niso malodušni, kajti 58 odstotkov Francozov se zelo ali dovolj zanima zanjo) jim je pri tem prej ovira kakor pomoč: niti levica niti desnica menda ne zmoreta zagotoviti česa boljšega, tudi zato ne, ker sta se v zadnjih treh desetletjih ideološko čisto preveč zbližali. Zatorej na vprašanje – Komu bi zaupali vodenje Francije? – kar 60 odstotkov državljanov odgovarja: Ne desnici ne levici. In tako kakor slabi zaupanje v politiko (65 odstotkov ne zaupa funkciji predsednika države, 56 odstotkov ne predsedniku vlade in 42 odstotkov ne županom) peša tudi vera v druge institucije: še zlasti v banke (zaupa jim samo petina) in zasebna podjetja (37%), medtem ko zdravstvo za zdaj še uživa precejšen ugled (78-odstotna podpora). Da bo za mlade, ki se šele postavljajo na svoje noge, uspeh mnogo bolj negotov, kakor je bil za njihove starše, se boji 69 odstotkov anketiranih. Kljub temu jih je 56 odstotkov prepričanih, da so prava pot do sprememb volitve, mnogo manj pa protesti in stavke: spodletelo lansko večmesečno upiranje pokojninski reformi je bilo očitno zadostna lekcija, četudi sindikalisti menijo drugače.

Občutenje varnosti

Samo 15 mesecev pred predsedniškimi volitvami čedalje več francoskih analitikov napoveduje, da bo zaradi nejevolje med državljani volilna udeležba nizka oziroma bodo glasovali za obskurne politične stranke, tudi za Nacionalno fronto, ki jo po novem vodi Marine Le Pen. V izogib množični abstinenci in razcvetu političnega radikalizma sredinskima desnici in levici menda ne kaže obljubljati drugačnega življenja ali korenitih sprememb v državi, kajti Francozi so se opekli že ob zvenečih obljubah desnice leta 2007. V teh težkih časih negotovosti bodo verjetneje zmagali tisti, ki bodo znali obljubljati predvsem varnost, od socialne do kulturne. Kriza namreč širi strah – pred zdrsom na socialni lestvici, pred vsem zunanjim in tujim –, v stiski se ljudje zapirajo vase. Kar 59 odstotkov vprašanih (10 % več kakor pred letom dni) je opozorilo na previsok delež priseljencev v državi, toda po drugi strani jih je 58 odstotkov prepričanih, da bi homoseksualnim parom morali zagotoviti pravico do civilne poroke. Po varnosti in zaščiti v prvi vrsti hrepeni mladina (56 odstotkov), a tudi več kot polovica ljudi z diplomo in še malo več ateistov, kar je predvsem jasno sporočilo socialistični opoziciji.

Intimna sreča

Intimne zgodbe o sreči 65 milijonov Francozov so slišati nekoliko drugače od pripovedi o nezadovoljstvu s politiko: zelo ali dovolj srečnih je 84 odstotkov državljanov, samo odstotek manj kakor pred letom dni. Gospodarske težave, 9,7-odstotna brezposelnost ... jih pri tem tudi ne ovirajo, da se ne bi odločali za otroke. Lani so Francozinje rodile 828.000 dojenčkov, po 35 letih tako spet poskrbele za dvig rodnosti na 2,01 otroka na žensko v rodni dobi in postavile Francijo takoj za Irsko (2,07) in Islandijo (2,14).