Tiskane izdaje
Kako naj bi potekal proces imenovanja?
Takoj po volitvah se bodo najprej posvetovale politične skupine. Za voditelje držav članic je predsednik evropskega sveta Donald Tusk sklical neuradno zasedanje 28. maja, na katerem bodo začeli postopke imenovanja. »Cilj je preprost: potrebujemo učinkovite institucije,« je Tuskova logika. Zato da morajo hitro sprejeti odločitve. Njegova namera je, da bi evropski svet nominiral novo vodstvo EU že junija.
Zakaj so pričakovani zapleti?
Kar nekaj voditeljev članic se ne strinja z izborom predsednika evropske komisije po sistemu vodilnih kandidatov (v žargonu poimenovanih špicenkandidati). Sistem je bil vpeljan leta 2014 na podlagi resolucije evropskega parlamenta, sprejete dve leti prej. Takrat so poslanci pozvali evropske stranke, naj imenujejo kandidate za predsednika komisije, ki bi imeli vodilno vlogo v parlamentarni volilni kampanji. To da naj bi bilo nujno za okrepljeno politično verodostojnost parlamenta in komisije z bolj neposredno povezavo med njuno izvolitvijo in izbiro volivcev.
Kaj pravijo nasprotniki sistema?
Pred petimi leti so voditelji s stisnjenimi zobmi predlagali Junckerja kot kandidata zmagovite skupine Evropske ljudske stranke (EPP). Najbolj kritični razglašajo sistem za neskladen s pravnim redom EU in za parlamentarni grabež pristojnosti za imenovanje vodje evropske komisije. Francoski predsednik Emmanuel Macron je v Sibiuu jasno povedal, da se ne čuti vezanega na sistem. Tudi nekaj drugih voditeljev, predsednica Litve Dalia Grybauskaitė ali luksemburški premier Xavier Bettel, ga je zavrnilo. Premier Marjan Šarec je v taboru nasprotnikov. Eden od argumentov je, da volivci v članicah sploh ne izbirajo špicenkandidatov. Poleg tega da imajo voditelji v evropskem svetu demokratično legitimnost za izbor v lastni režiji.
Kakšen je uradni postopek?
Pravna podlaga je 17. člen pogodbe o EU, ki pravi: »Ob upoštevanju volitev v evropski parlament in po opravljenih ustreznih posvetovanjih evropski svet s kvalificirano večino predlaga evropskemu parlamentu kandidata za predsednika komisije. Evropski parlament izvoli tega kandidata z večino svojih članov.« Iz tega jasno izhaja, da sistem vodilnih kandidatov ne more biti pravno zavezujoč. Toda v očeh zagovornikov skozi prakso postaja nekakšna politična zaveza.
Kdo bo prevladal?
Nasprotniki – tokrat Macron in liberalni tabor – so močnejši kot leta 2014, še vedno pa prevladujejo zagovorniki. Sistem zagovarjata najmočnejši družini, tako EPP (kandidat Manfred Weber) kot levosredinski S&D (Frans Timmermans). Predsednik evropskega parlamenta Antonio Tajani bi drugačno odločitev voditeljev članic razumel kot poskus omejevanja demokratične svobode. Skupno stališče voditeljev članic je, da med volitvami po sistemu vodilnih kandidatov in izbiro predsednika evropske komisije ni avtomatizma.
Kakšni so argumenti zagovornikov?
Tudi tisti, ki niso najbolj navdušeni nad sistemom, opozarjajo, da bi bila vrnitev k nekdanji praksi, ko so v ozadju sklepali kadrovske kupčije, nazadovanje v razvoju demokracije na ravni EU. Izbor je bolj pregleden, poteka kampanja, kandidati predstavljajo svoje načrte. Kanclerka Angela Merkel, denimo, je v Sibiuu jasno povedala, da podpira Webra. Pojasnila je, da bodo morali potekati pogovori evropskega sveta in evropskega parlamenta. Toda: če med njima ne bi bilo soglasja o poti naprej, bi Uniji grozila institucionalna kriza. V evropskem parlamentu so lani v posebni resoluciji žugali, da so pripravljeni zavrniti vsakega kandidata, ki na volitvah ni nastopil kot špicenkandidat.
Kako je to povezano z drugimi imenovanji?
Izbrani morajo biti še nasledniki predsednika evropskega sveta Tuska, prvega človeka evropskega parlamenta Tajanija in zunanjepolitične predstavnice EU Federice Mogherini. Za kadrovsko ravnotežje bodo morali upoštevati različne kriterije, kot so spol, geografija in politična pripadnost. Del svežnja bo vsaj posredno izbira novega predsednika ECB.
