Kriza evra nikomur ne dovoli političnih počitnic

Kadar se ameriški finančni minister Timothy Geithner sredi poletja nepričakovano pojavi pri ključnem evropskem (nemškem) ministru Wolfgangu Schäubleu, ta pa mora za nekaj ur prekiniti počitnice na idiličnem otočku Sylt, razmere zagotovo niso neproblematične.

Ugotovitev, da gre zares, je najbrž pravšnja. In zares gre očitno že do te mere, da bi morale vse evrske članice, namesto da se predajajo poletnemu zatišju, takoj in »z vsemi razpoložljivimi sredstvi pokazati vso svojo odločnost, če nočejo doživeti razpada valutne unije«, kot je v ponedeljek v intervjuju za Süddeutsche Zeitung opozoril celo sam šef evrske skupine, luksemburški ministrski predsednik Jean-Claude Juncker. Po njegovem smo se znašli »na prelomni točki«, ko se svet že sprašuje, ali bo območje evra čez nekaj mesecev sploh še obstajalo.

Članice evrske skupine zato »ne morejo več izgubljati časa«, je dejal Juncker, pri tem pa, ne da bi imenoval kogar koli, ostro kritiziral predvsem nepopustljivo politiko nemške vlade. Med drugim je potrdil, da se članice območja evra skupaj z evrskim reševalnim skladom in Evropsko centralno banko že intenzivno dogovarjajo o aktivnejši vlogi ECB pri reševanju evrske krize in o tem, da bi ECB v sili začela takoj in brez omejitev odkupovati državne obveznice najbolj zadolženih evrskih članic, kar z drugimi besedami pomeni, da bi s takim kreditiranjem »grešnic« dobili nekakšen reševalni paket brez limitov in obveznega izpolnjevanja strogih varčevalnih pogojev, pri čemer najbolj dosledno še vedno vztraja predvsem Nemčija.

Čeprav je Juncker v intervjuju posebej poudaril, da se je o tem, »kako naj bi vse skupaj potekalo, treba še dogovoriti«, in da je vse odvisno od »razvoja dogodkov v naslednjih dneh in od tega, kako hitro bo treba reagirati« (na zaostrovanje krize), so njegove izjave zlasti na Bavarskem, ki velja za gospodarsko najbolj razvito nemško zvezno deželo, naletele na izjemno ostre reakcije. Deželni ministrski predsednik Horst Seehofer in generalni sekretar bavarske krščanskosocialne unije (CSU) Alexander Dobrindt sta med vrsticami postavila celo vprašanje, ali ne bi moral šef evrske skupine, ki ravna na tak način, razmisliti o odstopu, kajti do zdaj je veljalo, da so ukrepi (pred počitnicami sprejeta finančna injekcija španskim bankam) zadostni, da mora ECB skrbeti predvsem za stabilnost celotnega evrskega finančnega prostora, in da pred septembrom novi ukrepi ali krizni sestanki za reševanje evra niso ne potrebni ne predvideni. Izjava kanclerke Merklove, izrečena med njenim dopustom na Tirolskem, po kateri bo Nemčija »storila vse« za ohranitev skupne valute, naj bi torej zadostovala, čeprav praktično nihče ne ve, kaj naj bi ta »vse« pomenil. V Berlinu se še vedno ne strinjajo ne z uvedbo evro obveznic ne z »aktivnejšo« vlogo ECB pri reševanju krize.

Stopnjevanje pritiska na Berlin

Duhovi na Bavarskem so se po Junckerjevem intervjuju sicer hitro pomirili. Navsezadnje je nekaj zelo podobnega, da bo treba »za ohranitev evra storiti vse, kar je nujno«, že prejšnji teden izjavil tudi sam šef ECB Mario Draghi, zelo verjetno pa je bil podobnih pritiskov, naj Nemčija končno pokaže več prožnosti pri reševanju evrske krize, med obiskom ameriškega finančnega ministra deležen tudi nemški finančni minister Schäuble. O samem Geithnerjevem obisku in vsebini pogovorov, ki naj bi bili po nemških zatrjevanjih zgolj neformalna izmenjava mnenj, pa tudi o kasnejšem obisku ameriškega finančnega ministra na frankfurtskem sedežu ECB, je bilo mogoče izvedeti zelo malo, toda jasno je, da se pritiski na Nemčijo, naj vendarle privoli v »prožnejše« reševanje krize, stopnjujejo. Vse bolj očitno namreč postaja, da ne gre več le za reševanje Grčije ali Španije in nekaterih podobno prezadolženih evrskih držav, ampak da je kriza že dosegla točko, ko začenja ogrožati tudi delovanje celotnega sistema valutne unije.