Tiskane izdaje
Priljubljenost politikov v Evropski uniji je drastično nizka. Grški premier, ki je v petek na nočnem parlamentarnem glasovanju dobil zaupnico, a je odpisan in ima komaj 23-odstotno podporo, je samo najbolj izjemen primer.
Ne samo Jorgos Papandreu in odhajajoči José Luiz Rodrígues Zapatero, ampak tudi Silvio Berlusconi, Nicolas Sarkozy in Angela Merkel se zaradi krize v območju evra krčevito borijo z osupljivo nizko javnomnenjsko podporo.
Na pomlad je padla vlada Briana Cowena na Irskem in pred poletjem je izgubil oblast José Sócrates na Portugalskem, na volitvah konec tega meseca v Španiji se bo poslovila socialistična vlada predsednika Zapatera.
Seznam evropskih voditeljev, od katerih volivci zahtevajo drugačno smer in ki mukoma vzdržujejo skromno podporo, je dolg. Najnižje na lestvici priljubljenosti med evropskimi šefi vlad je italijanski premier Silvio Berlusconi, podpira ga samo 22 odstotkov ljudi. Podobno kot v Grčiji je tudi v Italiji popularnost premiera zaradi varčevalnih ukrepov strmo padla. Tudi o dvojici Merkel-Sarkozy, ki velja za gonilno silo Evropske unije, imajo volivci slabo mnenje. Za nemško kanclerko bi, sodeč po eni zadnjih javnomnenjskih anket, glasovalo samo 31 odstotkov vprašanih, francoskega predsednika Nicolasa Sarkozyja pozitivno ocenjuje 35 odstotkov ljudi. Volitve bodo prihodnjo pomlad in raziskave kažejo, da bi njegov izzivalec, socialist François Hollande, zmagal s 60 odstotki.
Politično preživetje
Kaj počnejo, da preživijo, najizraziteje kaže grški primer. Krčenje in reformiranje javnega sektorja v Grčji meji na politični samomor in Papandreu je v okoliščinah padajoče priljubljenosti, politične paralize in nedelujoče vlade pred tednom dni vrgel v obtok idejo o referendumu. Očitno samo zato, da bi ohranil položaj. Analitiki opažajo, da je verjetno računal na to, da bi državljani ob izbiri med varčevanjem znotraj evrskega območja in bankrotom zunaj njega raje izbrali prvo, sam pa bi si s tem dobil odmerek politične legitimnosti. Toda zdaj, ko je vlada sicer dobila zaupnico in naj bi oblikovali vlado narodne enotnosti, ni videti, da bi se lahko obdržal.
V stiski sta tudi Sarkozy in Merklova. Ne glede na to, da »Merkozy« poganja Evropsko unijo, sta oba na notranjepolitičnem prizorišču zelo šibka. Priljubljenost francoskega predsednika je na nizki ravni, in čeprav so volitve za Elizej še oddaljene in se vmes lahko zgodi še marsikaj, se še en mandat zdi nadvse težko dosegljiv cilj. Nemška kanclerka, ki se je letos opotekala od enega volilnega poraza do drugega, je nemara v še težavnejšem položaju. Ob glasovanju o ukrepih za evrsko krizo je sicer obvladala nestrinjanje znotraj lastnih vrst, a je negotovo, kako bodo šle stvari naprej. V letu 2011 je njena stranka v bistvu izgubila vseh sedmero lokalnih volitvah; še po tistih v zvezni deželi Baden-Württenberg, ki jih ni izgubila, stranka CDU ni mogla sestaviti vlade. Angela Merkel bije težko bitko za priljubljenost, domača kriza v Nemčiji pa bi bila za celotno Evropo precej neprijetna zadeva.
Na Nizozemskem je vlada Marka Rutteja očitno izgubila proevropsko večino v parlamentu, potem ko je laburistična stranka, ki ima 40 sedežev v 150-članskem parlamentu, nedavno napovedala, da ne bo več podpirala reševalnih svežnjev za evroobmočje. Niti centa več za Grke – je postal aktualni politični slogan. Podpora omenjene levosredinske stranke se je namreč čez noč drastično zmanjšala. Preživetje manjšinske vlade je postalo ogroženo in vladna kriza dodatno zapleta ukrepe v razmerah finančne krize. To nikakor ne koristi nizozemskim interesom, potrebna sta široko sodelovanje med levim in desnim polom in operativna vlada, opozarjajo tamkajšnji politični opazovalci. Poleg padca irske in portugalske vlade je na oktobrskem parlamentarnem glasovanju o evropskem reševalnem skladu EFSF izgubila večino tudi vlada na Slovaškem. Predsednik Gašparovič je uradno razrešil vlado premierke Ivete Radičove in razpisane so bile predčasne volitve.
Kamor koli po Evropi se ozremo, povsod je opaziti zaskrbljenost in nezadovoljstvo javnosti s politiko v času krize. V Nemčiji javnomnenjske raziskave kažejo, da več ljudi nasprotuje ravnanju Angele Merkel glede krize evroobmočja, v primerjavi z odstotkom tistih, ki ga odobravajo. Razpoloženje glede evra pa je približno enakomerno razporejeno med privržence in nasprotnike skupne valute. Zaskrbljenost je največja v Španiji, kjer je opaziti povečevanje deleža ljudi, ki so prepričani o negativnem učinku evra za njihovo gospodarstvo. Tudi v Italiji in Franciji je več kot polovica vprašanih prepričanih o negativnem učinku evra na njihovo življenje.
