Vsiljeni koncept tako imenovanih svobodnih in poštenih volitev je v Afganistanu doživel svoj najhujši poraz, ceno zahodnjaškega eksperimenta pa bodo morali prebivalci Afganistana plačevati še dolga leta.
Potem ko so uradniki afganistanske volilne komisije dosedanjega predsednika Hamida Karzaija in njihovega pokrovitelja včeraj dokončno razglasili za zmagovalca predsedniških volitev in odpovedali drugi krog volitev, se je končala volilna saga, zaradi katere je umrlo več sto ljudi, država pa se je v 108 dneh (pred)volilne kampanje nepovratno pogreznila v vojno, ki se je razširila po vsej državi.
Že pred prvim krogom predsedniških volitev je bilo jasno, da so volitve obsojene na neuspeh. V dneh, preden so se Afganistanke in Afganistanci podali na volišča, je državo pretresla serija samomorilskih napadov. Predvolilna kampanja je bila v znamenju enega samega kandidata Hamida Karzaija, ki je v celoti nadziral tako medije kot zdaj že slavno neodvisno volilno komisijo in na volitve krenil z (odločilno) podporo vojnih zločincev in trgovcev z opijsko pasto, predvsem pa z neomajno naklonjenostjo svojih dejanskih političnih staršev - Washingtona in Londona.
Na volilni dan, 20. avgusta, je bilo ozračje v Kabulu napeto. Na desetih voliščih, ki smo jih obiskali, je bilo več vojakov in policistov kot pa volivcev. Tisti volivci, ki so vendarle prišli, so nam govorili o strahu, obupu in brezperspektivnosti, a že dve uri po zaprtju volišč so državni mediji poročali o dobri udeležbi in zanesljivem vodstvu predsednika Karzaija. Dotlej so prešteli le odstotek glasov. V tem času so se »vsi predsednikovi možje« po najboljših močeh trudili zagotoviti zmago v prvem krogu. Za to so storili dobesedno vse: mnogi volivci so volili dvakrat, predsednikovi možje so pred številnimi pričami polnili volilne skrinje, volili so mrtvi, v Kandaharju je lokalni gospodar vojne in Karzaijev lakaj »iz varnostnih razlogov« takoj po zaprtju volišča zaplenil skoraj prazne volilne skrinje in jih naslednje jutro vrnil dodobra napolnjene. Takšnih primerov je bilo nešteto.
In bili so uspešni: Karzaijevi odstotki so iz dneva v dan strmo naraščali, vzporedno je naraščala tudi volilna udeležba, in to kljub temu, da je bilo vsakomur, ki je bil na volilni dan navzoč na afganistanskih voliščih, kristalno jasno, da se je volitev udeležila le peščica državljanov. O prevari ni bilo dvoma, toda Karzai je kljub temu razglasil zmago. Drugega kroga si ni želel nihče, a prevar je bilo kratko malo preveč, da bi jih bilo mogoče spregledati celo tistim, ki so v predvolilnem obdobju in na volilni dan mižali na obe očesi. Washington je Karzaija zato »prisilil« v drugi krog, ki bi, če bi do njega prišlo, gotovo vzpodbudil tudi drugi krog nasilja in smrti. Zato je mednarodna skupnost še teden dni pred napovedanim drugim krogom Karzaija in njegovega tekmeca Abdulaha Abdulaha poskušala prepričati, naj si sežeta v roke in oblikujeta vlado narodne enotnosti in na ta način zavrneta tako ali tako vsiljeni institut svobodnih in poštenih volitev. Do dogovora ni prišlo, Abdulah pa se je, niti malo razočaran ali vidno poražen, umaknil iz volilne farse.
Drugega kroga ne bo. Najbolj je odleglo prav tistim, ki so se še včeraj trudili imeti kolikor se le da zaskrbljene obraze. Tistim, ki so iz ozadja ves čas režirali krvavo gledališko predstavo, preprosto briljantno farso demokracije.
Ljudje umirajo. In?