Kubanci veseli, Fidel Castro pa ne

Kubanski zgodovinski voditelj Fidel Castro je pričakovano nejevoljno odgovoril na ameriško popuščanje, ki so ga domovine željni mladi Kubanci na Floridi pozdravili z navdušenjem, normalnega življenja željni mladi Kubanci na otoku pa še toliko bolj. Mladi Kubanci v Miamiju Kube povečini nikoli niso videli, mladi Kubanci v Havani pa tudi ne vedo, kakšen je svet, v katerem je mogoče spodobno živeti od svojega dela in ne zgolj životariti od tega, kar vsakokrat posebej odredi trenutna muhavost partijskega vodstva.



Ne maram miloščine, je v rednem pisnem nagovoru ljudstva pojasnil Fidel Castro, ki ni več predsednik, še vedno pa je in bo do smrti vrhovni poveljnik kubanske revolucije. Dodal je, da zgolj dovoljenje, da Kubanci iz Miamija lahko poslej neomejeno potujejo na otok in bolj pogosto kot doslej pošiljajo denar svojcem (razen partijskim in vojaškim voditeljem), utegne pomeniti malenkosten korak naprej, nikakor pa ni tisto, kar Havana že desetletja terja od Washingtona.



Fidel zahteva, naj Barack Obama odpravi embargo, ki traja že skoraj pol stoletja in je veliko pripomogel k revščini in nerazvitosti, s katerima se otepajo Kubanci, zlasti odkar so jih v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja zapustili Rusi, družina Castro pa se je odločila, da bo edina na svetu ob Severni Koreji ohranila sovjetski model in se tako ohranila na oblasti.



Starejši izmed bratov Castro, ki odločata o usodi Kubancev že od novega leta 1959, zahteva od Obame, česar novi predsednik ne more storiti, ker o blokadi lahko odloča samo kongres. Tudi Kubancem je že dolgo jasno, da je prav blokada ohranila pri življenju režim družine Castro. Fidel je živel in še živi od konfliktov, iz tako imenovane revolucije je naredil religijo in z njo slepil ves svet, marsikje mu to še vedno uspeva. Če pa se bo njegov mlajši brat Raúl prilagajal novim časom, se pogajal z Američani in tako zagotovil preživetje režima, bo Fidelova zvezda hitro zbledela. Tudi če bo fizično preživel, bo vedno bolj odveč lastnim političnim sinovom.



Odkar je Raúl, ki že od časov gverile na Sierri Maestri obvladuje oborožene sile, pred kratkim nagnal Fidelovo »mlado gardo« domnevnih naslednikov in tako močno omejil tudi vpliv venezuelskega samodržca Huga Cháveza, ki je poskušal poseči v kubansko dogajanje, je prvič mogoče tudi na daleč opaziti, da se na Kubi ob vedno bolj jasni odločilni vlogi oboroženih sil vendarle nekaj premika.



Ti premiki pa niso nikakršna tranzicija, kakor jo od polstoletnega režima kot nekakšen logičen odmev preteklih dogajanj na evropskem vzhodu pričakuje širša mednarodna javnost, ampak gre za še vedno uspešno ohranjanje režima, ker tako najbolj ustreza vsem drugim igralcem kubanske spevoigre. Rusom, ki spet nastopajo na glavnem odru in znova oborožujejo Raúlovo vojsko, Kitajcem, ki jih je na otoku kakor listja in trave tudi v živo in ne samo v podobi novih avtobusov, spremenjeni Latinski Ameriki, ki ji ni do prevratov v Havani in vračanja ostarele kontrarevolucije iz Miamija, navsezadnje pa tudi Washingtonu, ki si na lastnem dvorišču res ne more privoščiti negotovosti in nemirov, pa čeprav bi se zaradi tega mirno odrekel dosedanjim zahtevam po demokratizaciji »rdečega otoka«.


Izračunali so, da bo Kuba samo od rojakov s Floride poslej dobila vsaj pol milijarde dolarjev, še nekaj sto milijonov pa od turizma, tudi po zaslugi ameriških Kubancev. Med obiski pri sorodnikih bodo pač stanovali v hotelih, saj ne morejo v napol podrtih hišah svojih sorodnikov, ki jih že desetletja ni nihče niti pobelil, kaj šele obnavljal.



Za Kubo kot režim in za Kubance kot podložnike tega režima bo vsekakor zanimivo, kaj se bo zahodna polobla brez Kube o Kubi dogovorila na pravkar začetem srečanju na Trinidadu in Tobagu.


Iz petkove tiskane izdaje Dela.