Kuharica Merklova in natakar Westerwelle?

Berlin - Med težkimi koalicijskimi pogajanji predstavniki prihodnjih nemških vladajočih strank v javnosti govorijo predvsem o harmoniji in veliko manj o napetostih, čeprav je očitno, da spričo majhnega manevrskega prostora (proračunska luknja) številnih predvolilnih obljub še ne bodo mogli izpolniti. Najbolj se zatika glede kočljivih in finančno zahtevnih vprašanjih, kakršna so preureditev pomoči brezposelnim, zdravstvena reforma ali zniževanje davkov.

Oba tabora, konservativci (CDU/CSU) in liberalci (FDP), javnost prepričujejo, da se sploh ne ukvarjajo s kadrovskimi, ampak le z vsebinskimi vprašanja. Kljub temu v javnosti že več dni krožijo seznami prihodnjih članov vlade. Največ pozornosti je seveda namenjene dosedanjemu opozicijskemu voditelju in prvemu človeku FDP Guidu Westerwelleju, ki bo v prihodnji črno-rumeni vladi skoraj gotovo prevzel položaj podkanclerja in zunanjega ministra.

Sam Westerwelle običajno nastopa samozavestno in prepričljivo, a glede svoje prihodnje funkcije državljanov ni prepričal. Po Sternovi javnomnenjski raziskavi si ga na položaju zunanjega ministra želi le 28 odstotkov anketiranih. Veliko večji delež Nemcev, skoraj polovica (46 odstotkov), bi ga raje videlo na kakšnem drugem položaju v vladi, denimo kot gospodarskega ministra. Za velikega zmagovalca nemških volitev - njegovi liberalci so dosegli zgodovinskih 14, 6 odstotka - podatek ni posebno spodbuden.

Med vzroki za nezaupanje Westerwelleju naj bi bile njegove pomanjkljive izkušnje na zunanjepolitičnem področju. Doslej se je namreč osredotočal predvsem na notranjepolitične in gospodarske teme, glede mednarodnih tem pa je še nepopisan list papirja. Opazno je kvečjemu njegovo zavzemanje za svet brez jedrskega orožja (sklicevanje na Baracka Obamo) in odstranitev ameriških jedrskih konic iz Nemčije. Glede Afganistana in Irana kot ključnih izzivov prihodnjih mesecev se je bolj ali manj zavil v molk.

Več v petkovi tiskani izdaji Dela