Lahko virus ustavi olimpijski ogenj

Ko je japonski cesar Naruhito v nedeljo proslavljal 60. rojstni dan, je imel eno veliko željo: »Upam, da bodo olimpijske in paraolimpijske igre poglobile razumevanje med ljudmi in spoznanje, kako dragocen je mir – zlasti med mladimi!«

Da bi se mu ta želja izpolnila, mora Tokio kot gostitelj letošnjih športnih iger najprej uspešno opraviti pomemben izpit. Ustaviti mora širjenje epidemije bolezni covid-19. Po besedah tamkajšnjih zdravstvenih strokovnjakov so zdaj pred Japonsko trije odločilni tedni.



Japonska se je pokazala za izredno organizirano pred devetimi leti, ko je njeno severovzhodno obalo zadel cunami, ki ga je povzročil izredno močen podmorski potres. Cunami je takrat vzel več kot 18.000 življenj in strahotno poškodoval jedrsko elektrarno Fukušima Daiči. Odkar so v tej državi 28. januarja potrdili prvi primer bolezni covid-19, je vodstvo v Tokiu naredilo vrsto napak v poskusih, da bi preprečilo epidemijo in zaščitilo prebivalstvo, s tem pa tudi olimpijske igre.

Ministrstvo za zdravstvo je, denimo, potrebovalo kar 20 dni, da je obvestilo javnost, v katerih primerih je treba prijaviti zdravstvene probleme in kam je treba iti na testiranje. Šele ta teden je vlada sprejela »temeljne ukrepe«, ki so osredotočeni predvsem na priporočilo zaposlenim, naj, kjerkoli je mogoče, delajo od doma.

Hkrati je opaziti tudi pomanjkanje medicinskega osebja, ki je sposobno opraviti zanesljive teste, s katerimi ugotavljajo okužbo s koronavirusom, opozicija pa v parlamentu sprašuje, zakaj so testirali samo tisoč ljudi, medtem ko je šlo v Južni Koreji skozi ta postopek 57.000 ljudi. O drami ladje Diamond Princess bi lahko posneli grozljivko.


 

Abe zahteval zaprtje šol

Ko se je število obolelih na Japonskem povzpelo na 186 (mednje ni vštetih 705 okuženih potnikov in članov posadke z omenjene ladje za križarjenje, ki se prav tako zdravijo v tej državi), je premier Šinzo Abe zahteval, naj od ponedeljka dalje zaprejo vse šole. Ne glede na to, da nihče v političnem vodstvu še pomisliti ne sme na skrajno možnost, torej odpoved olimpijskih iger, ta nevarnost zdaj obstaja, saj je Japonska ena od šestih držav, ki so se spremenile v območje širjenja epidemije neodvisno od Kitajske.

Virus se je pojavil v 19 tamkajšnjih prefekturah, med katerimi so tudi Hokaido, Tokio, Aiči in Čibu. Problem je deloma tudi v tem, da je v neposrednem sosedstvu epidemija na vrhuncu, saj so v Južni Koreji v četrtek našteli še 505 primerov (tako da je zdaj v tej državi 1766 okuženih), kar je več kot na Kitajskem, kjer se je število okuženih tistega dne povečalo za 433 primerov.

Vodstvo v Tokiu je, kot pravijo nekateri, predolgo zavlačevalo z zaprtjem meja, ker je razmišljalo o številnih drugih prioritetah namesto o virusu. Zdaj bi lahko bilo za takšne ukrepe prepozno.

Mednarodni olimpijski komite resno razmišlja o odpovedi olimpijskih in paraolimpijskih iger. Preložitve ne bo, so sporočili v sredo, lahko zgolj vse skupaj odpovejo, kot se je to v zgodovini iger zgodilo že trikrat, in to v vseh treh primerih zaradi vojnih razmer (1916, 1940 in 1944). Za Japonsko, katere gospodarstvo že tako močno upada, bi to lahko bil usodni udarec.

Dosedanje priprave na poletne igre so namreč že stale več ko 1000 milijard jenov (okoli 9 milijard dolarjev). Čeprav je to veliko manj od pekinških 45 milijard dolarjev, kolikor so stale igre leta 2008, ali 51 milijard dolarjev, kolikor so jih leta 2014 porabili v Sočiju, številni izračuni kažejo, da je objektivni strošek tokijskih olimpijskih iger bližji 25 milijardam dolarjev.




 

Ko meje začrta virus

Japonske družbe so prispevale več kot 3 milijarde dolarjev v obliki sponzorstva, odpoved pa bi pomenila tudi vračanje denarja televizijskim družbam, ki so že plačale več milijard dolarjev za pravico do prenosov tekmovanj. Po besedah japonskih gospodarstvenikov je problem v tem, da je bila večina stroškov že storjena, ti se lahko povrnejo samo, če bodo lahko priredili olimpijske igre.

Odpoved bi poleg tega bila silovit udarec zaupanju porabnikov in vlagateljev. V tem primeru bi bila neizbežna splošna gospodarska, družbena in politična depresija.

Cesar Naruhito se je ob rojstnem dnevu spomnil, kako je kot štiriletni deček gledal zaključno slovesnost prve tokijske olimpijade in kako je bil prevzet ob prizoru, ko so se športniki med seboj pomešali ne glede na to, od kod so bili. Tako so se med njimi zabrisale meje. Tokrat je te meje začrtal virus. Ga lahko ustavi olimpijski ogenj? Tega nihče ne ve.