Tiskane izdaje
Sprva se je zdelo, da se bo Irska izvlekla, vendar letos spet tone v krizo. Številke o brezposelnosti so dramatične, izseljevanje je rekordno. Toda z naslovnice ameriške revije Time sije polikan obraz premiera Enda Kennyja, blešči se naslov Vrnitev keltskega tigra. Mnenja o Irski v času krize so deljena.
Nasploh velja, da je njena podoba v tujini boljša kakor doma. Medtem ko Irce pestijo visoka brezposelnost, ki presega povprečje v Evropski uniji, izseljevanje, ki je tolikšno, da govorijo o generaciji imigrantov, ter siromašnost in padanje kupne moči, je pogled od zunaj prizanesljiv. Najdlje je šel omenjeni ameriški tednik, ki je v zadnji številki napovedal »vrnitev keltskega tigra« in irskega taoiseacha opisal kot tistega, ki »na novo izgrajuje« irsko gospodarstvo po zlomu leta 2008; Time meni, da bi se »preostala Evropa lahko od njega učila«. Tednik je navdušen: premier je »pritisnil z vrsto rezov, ki so v Grčiji in Španiji, ki ju pestijo podobna dolžniška bremena, prignala demonstrante na ulice. Toda Kennyju se ni bilo treba ukvarjati s toliko javnimi protesti zaradi varčevanja in to mu je dalo več političnega prostora, kot ga imajo njegovi grški in španski kolegi.« Dodaja, da so predsednika irske vlade, ki je prevzel oblast v začetku leta 2011, številni volivci in komentatorji sprva imeli za bledo, nepomembno figuro na irskem političnem prizorišču, a ko se je GDP obrnil navzgor, je dokazal, da ni »tepec«, za kakršnega ga je označil njegov predhodnik Brian Cowen.
Dolga senca krize
Niz številk kaže drugačno podobo. Irska ministrica za evropske zadeve Lucinda Creighton je prejšnji teden v intervjuju za ta časnik sicer minimizirala težave in naštevala povečanje notranjih investicij, zmanjšanje stroškov irskih obveznic, počasno gospodarsko rast in stabilizacijo bančnega sektorja. To je samo del širše slike. Irski ekonomist Brian M. Lucey, ki je pred dnevi o reševanju irske finančne krize in krize v bančništvu predaval na tukajšnji ekonomski fakulteti, je v intervjuju za Studio City kritiziral tako imenovano slabo banko, ki so jo uvedli leta 2009 in ne bo prinašala dobička ter je netransparentna; v zvezi z irsko bančno krizo je govoril o politični preračunljivosti, politični ohlapnosti in političnem zavajanju.
Rastoča brezposelnost in napoved počasne rasti ogrožata irska prizadevanja, da bi vzdržala na poti varčevanja, komentirajo številni časniki. Je država, ki so ji pripisovali najboljše možnosti med članicami območja evra, ki so dobile mednarodno pomoč, da bo okrevala po finančni krizi, ki se je na Irskem začela z zlomom bančnega sektorja leta 2007. Leta 2010 je kot druga po vrsti zaprosila za pomoč. Po petih letih zatiskanja pasu so prihranki pošli, prebivalstvo je izčrpano, na Irsko hkrati pritiska evropska recesija. Nadaljnje varčevanje utegne dodatno vplivati na domače povpraševanje, razmere se približujejo točki, ko gospodarstvo ne bo več raslo. Vse več je vpraševanj, ali je nadaljnje varčevanje smiselno.
Brezposelnost je vztrajno 14,8-odstotna, kar je trikrat toliko, kot je bila leta 2007. Po podatkih Eurostata je številka močno nad povprečjem v sedemindvajseterici (10,5 odstotka) in območju evra (11,4 odstotka). Brezposelnost mladih med 15. in 24. letom je približno 30-odstotna. Irska centralna banka je pred kratkim opozorila, da bo še leta veliko ljudi brez dela. Revizijska hiša Ernst & Young je za prihodnje leto napovedala povečanje brezposelnosti na 15,5 odstotka in zmanjšanje investicij za pet odstotkov.
Po podatkih Centralnega statističnega urada sta skoraj dva odstotka Ircev lani zapustila državo. Številke, ki govorijo o osemodstotnem povečanju v primerjavi z letom poprej, kažejo na množični eksodus in beg možganov brez primere, so odraz obupnega pesimizma in brezizhodnosti. Vprašanje ni samo, ali lahko vlada v Dublinu ta trend zaustavi, vprašanje je tudi, ali se bodo ljudje, ki so odšli, in ve se, odhajajo predvsem mladi izobraženci, kdaj vrnili.
Če ne bo uspelo Irski ...
Ekonomski zgodovinar Iván T. Berend, s katerim smo se pogovarjali spomladi, Irsko uvršča med države, za katere je značilna »periferna mentaliteta«, in prav ta je povzročila krizo. Po njegovem prepričanju je zanimivo, da so bile v krizi najizraziteje prizadete tako imenovane periferne države.
»Zgodovinsko gledano je to pomenljivo. Naj osvetlim primer Irske in Grčije. Irska je postala članica Evropske unije leta 1974, dokaj dolgo je že od tega. Ko sta vstopili v Unijo, je bila njuna ekonomska raven, gledano v BDP per capita, približno 60 do 65 odstotkov zahodnega BDP. Relativno vzeto sta bili torej zaostali. Toda dosegli sta fantastičen napredek ... Irska je postala najbogatejša evropska država in je presegla povprečno evropsko raven s 115 odstotki. Dozdevno je postala bogata, razvita država, toda njena periferna mentaliteta in navade se niso spremenile.«
