Lepi novi svet Baracka Obame

Svet brez jedrskega orožja je po Hirošimi in Nagasakiju svetel ideal, za katerega se je zagotovo vredno zavzemati, in predsednik ZDA Barack Obama se bo s svojo praško pobudo zapisal v zgodovino. A samo, če bo ameriška diplomacija spodbudila premike po vsem svetu, v nasprotnem Obama tvega vakuum, ki v mednarodnih odnosih nikoli ne ostane dolgo prazen. Morebitno enostransko razoroževanje »sil dobrega« bi zagotovo samo opogumilo tiste, ki pri svojih nasprotnikih najbolj prezirajo slabosti. »Sile dobrega« so po tej definiciji seveda mišljene kot nasprotje »sil zla«, in to v predobamovski definiciji, iz časov, ko ameriški predsedniki še niso verjeli, da nasprotnike lahko veliko bolj prepričajo z velikodušnostjo in samožrtvovanjem kakor z grožnjami.

Ne gre zgolj za Severno Korejo, zaradi katere so morali Baracka Obamo po romantični večerji s soprogo Michelle zbuditi ob pol petih zjutraj, in celo ne samo za Iran, ki še naprej odkrito izjavlja, da ne bo ustavil svojih potencialno vojaških jedrskih programov. Gre tudi za Rusijo, Kitajsko in druge države, ki bodo morda ameriško dobro voljo z veseljem izrabile za krepitev svojih pozicij. Ko so v ameriškem senatu, v katerem so tedaj prevladovali republikanci, pred desetimi leti zavrnili ratifikacijo prepovedi jedrskih poskusov, ki jo je Obamov demokratski predhodnik Bill Clinton že podpisal, so to storili zato, ker so bili prepričani, da bi tako oslabili ameriški in okrepili ruski položaj. Zato samo ameriška dobra volja tudi tokrat ne bo zadostovala. Če bo Rusija Dmitrija Medvedjeva in Vladimirja Putina odslej manj protiameriška, se bo enačba nemara izšla, pa čeprav nekateri ameriški komentatorji domnevajo, da prav Moskvi iranska neupogljivost potihoma celo ustreza. A tudi v tem primeru za doslej edino svetovno supersilo ostaja dilema hitre krepitve kitajske vojaške moči, pri čemer pogodbe o splošni prepovedi jedrskih poskusov ni podpisala niti Kitajska.

 

In še beseda o Evropejcih, s katerimi se novi ameriški predsednik razume veliko bolje od svojega predhodnika. Toda ko se bo Obama vrnil domov, bo moral odgovarjati na vprašanja, zakaj je zaveznikom popustil v skoraj vseh njihovih zahtevah, v zameno pa ni dobili niti obljube o krepitvi evropskih sil v Afganistanu.

Iz ponedeljkove tiskane izdaje Dela