Leto 1989, leto čudežev

To je bilo leto, ki je spremenilo svet: padel je berlinski zid, padle so evropske komunistične vlade in končala se je hladna vojna. Čeprav vsi pomnimo ikonografske podobe podiranja zidu, so se dogodki odločilnega pomena odvijali drugje - v Varšavi, Budimpešti, Moskvi.

11. januarja 1989: Po osmih letih v Beli hiši se je poslovil Ronald Reagan, tisti ameriški predsednik, ki je komunizem označil za »zli imperij«.

19. januarja: Sovjetski zunanji minister Eduard Ševardnadze je objavil načrt o umiku desetine jedrskega arzenala iz vzhodne Evrope.

20. januarja: Inavguracija ameriškega predsednika Georgea Busha, ki je obljubil zmago zahodne demokracije.

Začetek konca

6. februarja: Poljska vlada je začela pogovore s Solidarnostjo, leta 1981 prepovedanim sindikalnim gibanjem Lecha Walense. »Okrogla miza« komunistov in Solidarnosti je tlakovala pot v postopno spremembo sistema v celotni vzhodni Evropi.

15. februarja: Sovjetska armada se je po devetih letih spopadov umaknila iz Afganistana.

24. februarja: Estonija je obnovila zgodovinski dan samostojnosti in prvič po pol stoletja dvignila svojo zastavo.

26. marca: V Rusiji so bile prve svobodne volitve, ki jih je zaznamoval Boris Jelcin.

2. aprila: Sovjetski voditelj Mihail Gorbačov je obiskal Kubo in se sestal s Fidelom Castrom. Obisk je nakazal konec pristnega odnosa.

4. aprila: Z zgodovinskim sporazumom, ki ga je priznala tudi komunistična vlada, se je končala poljska okrogla miza.

9. aprila: V gruzinskem glavnem mestu Tbilisi so izbruhnili spopadi, v katerih je bilo ubitih 20 ljudi.

15. maja: V okviru prvega kitajsko-ruskega vrha po tridesetih letih je Peking obiskal predsednik Gorbačov.

4. junija: Na Poljskem so bile prve napol demokratične volitve v komunističnem bloku.

Zmaga Solidarnosti

5. junija: Solidarnost je na Poljskem dosegla osupljivo zmago. S podporo vodilnega poljskega dnevnika Gazete Wyborcze Adama Michnika so bili komunisti poraženi v senatu in v sejmu. Država, ki je bila največji sovjetski »satelit« v vzhodni Evropi, je dobila nekomunistično vlado.

16. junija: Madžarska je na novo pokopala Imreja Nagya. Obreda v počastitev nekdanjega premiera, ki je več kot tri desetletja poprej plačal najvišjo ceno za nasprotovanje Moskvi, se je udeležilo več kot 100.000 ljudi.

9. julija: Ameriški predsednik George Bush je obiskal Varšavo in podprl poljske reforme.

12. julija: Ameriški predsednik je odpotoval na Madžarsko in ji v govoru pred Marxovo univerzo v Budimpešti zagotovil status posebnih gospodarskih ugodnosti.

19. avgusta: Na madžarsko-avstrijski meji je bil piknik, na stotine ljudi je zapustilo komunistično Vzhodno Evropo.

23. avgusta: Več kot dva milijona ljudi v baltskih državah Estoniji, Litvi in Latviji je sklenilo živo verigo in protestiralo zoper sovjetsko vladavino.

24. avgusta: Poljska je imenovala katoliškega pravnika Tadeusza Mazowieckega za prvega nekomunističnega predsednika povojne vlade. Generalu Wojciechu Jaruzelskemu ni preostalo drugega kakor umik in Poljska je postala prva vzhodnoevropska država v štiridesetih letih, ki je dobila nekomunističnega voditelja.

10. septembra: Madžarska je odprla del meje z Avstrijo in tisoči vzhodnih Nemcev so odšli na Zahod. Prvega dne je mejo prestopilo skoraj 6000 ljudi.

25. septembra: S koncem hladne vojne sta se ZDA in Rusija dogovorili o ustavitvi programov kemičnega orožja.

3. oktobra: Vzhodnonemška vlada je prepovedala potovanja na Češkoslovaško, zato so izbruhnili mirni protesti v Leipzigu.

7. oktobra: Mihail Gorbačov se je pridružil Erichu Honeckerju pri praznovanju 40. obletnice nastanka Vzhodne Nemčije.

9. oktobra: Protivladne demonstracije v Leipzigu so se sprevrgle v množične proteste. Na ulice je prišlo več kot 70.000 ljudi, dva meseca pozneje pa kar 320.000.

23. oktobra: Madžarska je razglasila republiko; 33 let po propadli revoluciji zoper Rusijo je razglasila, da ni več komunistična država.

4. novembra: Milijon ljudi je demonstriralo na Alexanderplatzu v vzhodnem Berlinu v podporo svobodi in demokraciji.

7. novembra: Celotni vzhodnonemški politbiro je odstopil, partijski voditelj Egon Krenz pa je ostal.

9. novembra: Padel je berlinski zid in v nekaj urah so se čezenj povzpeli tisoči ljudi.

10. novembra: Prebivalci vzhodnega Berlina so lahko naposled svobodno vstopili v Zahodno Nemčijo.

11. novembra: Navdušena množica na obeh straneh berlinskega zidu je praznovala njegov padec, vzpostavljanje nekdanjih cestnih povezav in odpiranje novih mejnih prehodov.

Več v sredini tiskani izdaji Dela