Tiskane izdaje
Pri reševanju »Los 33«, kot so poimenovali rudarje, je sodelovalo več kot 600 inženirjev, reševalcev in zdravnikov. Vse je bilo načrtovano do zadnje podrobnosti, tudi vrstni red, po katerem so rudarje z jekleno kapsulo, ki so jo poimenovali Feniks, vlekli na površje. Iz globin zemlje so namreč najprej potegnili najbolj živahne, nato šibkejše, na koncu pa psihično najmočnejše rudarje, ki so zmogli zdržati pritisk in počakati na svojo priložnost.
Zadnji je na površje tako prišel nadzornik izmene Luis Urzua. »Zdravniki, ki so opravili zdravniške in psihološke teste, so ocenili, da sem najbolj primeren,« se spominja. »Na zadnjo noč so mi naročili, naj se spočijem, saj sem prejšnjo noč spal zelo slabo. Tokrat pa sem spal trdno, bolje kot kdaj koli prej v življenju,« pravi.
V času nesreče je bil v rudniku zaposlen le dva meseca, a je nemudoma potem, ko se je vdrl strop in je skupaj z 32 možmi ostal ujet pod zemljo, prevzel vodstvo skupine. Organiziral je odmerjanje hrane − dve žlici tune in pol kozarca mleka vsakih 48 ur −, in tako poskrbel, da so rudarji brez pomoči in stika z zunanjim svetom globoko pod zemljo preživeli kar 17 dni. Poleg tega je ujete može razporedil v osemurne izmene, da bi s tem v neskončni temi dobili občutek za čas, in jim razdelil naloge, da bi jim povrnil voljo do življenja.
Marsikaterega rudarja so po 69-dnevnem ujetništvu v neznosni vročini in skoraj popolni temi zajele solze, ko je znova vdihnili svež zrak in na obrazih začutil sončne žarke. Na površju jih je sicer pričakala navdušena množica, nanje pa se je vsula vsa pozornost svetovnih medijev. Od takrat so, bodisi posamezno bodisi skupaj, prepotovali 14 držav, se družili s slavnimi in sprejeli več povabil na pogovorne oddaje, kjer so govorili o svoji izkušnji. Eden od uveljavljenih mitov je, da so vsi rudarji milijonarji. Resnica je precej drugačna. Resda so po rešitvi iz podzemnega ujetništva ponudbe in povabila kar deževali, nekateri od rudarjev pa so okusili slavo, toda le malokateremu od njih se je življenje zares spremenilo.
Leto pozneje je nekaj rudarjev tako še vedno na bolniškem dopustu − bolehajo namreč za motnjami spanja. Preostali živijo normalno življenje, čeprav nekatere zaradi manjših zdravstvenih težav zdravijo na domu. Vseeno jih večina pravi, da si še vedno niso povsem opomogli po pretresljivi izkušnji. Prizadevajo si, da bi si uredili svoja življenja. Večina jih namreč še vedno živi v bližini rudnika San Jose približno 800 kilometrov severno od prestolnice. Štirje so se vrnili v rudarstvo, večina pa občasno dela v službah, ki se zelo razlikujejo od težaškega rudarskega dela. Štirinajst pa jih je zaprosilo za predčasno upokojitev, saj menijo, da se ne morejo vrniti na delo − vlada njihovo prošnjo še proučuje. Večinoma živijo od donacij, ki so jih dobili po rešitvi, poleg tega pa so proti čilskim oblastem vložili večmilijonsko odškodninsko tožbo zaradi zanemarjanja.
Razmere so se v zadnjem času umirile tudi v okolici rudnika, ki leži v puščavi Atakama. Kraj je danes znan samo zato, ker je tako zelo zapuščen. Odstranjeni so namreč vsi sledovi šotorskega naselja, imenovanega Tabor upanja, v katerem je med reševalno akcijo živelo okoli 3500 ljudi, med njimi tako reševalci kot sorodniki ujetih rudarjev. Jašek, skozi katerega so po 22 urah reševanja potegnili rudarje, so zapečatili z debelo plastjo cementa, glavni vhod v rudnik pa varujejo jeklene ograje in napis »Nevarnost! Vstop prepovedan«.
