Tiskane izdaje
V Libiji so uporniki očitno vse bliže cilju, ki jim ga je v zadnjega pol leta z izdatno vojaško pomočjo pomagal uresničiti predvsem Nato. Toda kaj bo nastalo iz pretežno puščavske, redko poseljene džamahirije, kjer je Gadafi s trdo roko štiri desetletja krotil med seboj sprta plemena, je še popolna uganka. Tudi za Zahod in predvsem za Evropo, ki je s privolitvijo, da Britanija in Francija prevzameta ključno vlogo v Natovih operacijah nad Libijo, marsikaj stavila na kocko.
Pri teh stavah so najbrž samo najbolj naivni verjeli, da gre res za demokracijo in demokratizacijo oziroma za nesebično politično in vojaško pomoč Libijcem pri obračunu z dolgoletnim diktatorjem. V igri je bilo namreč vse kaj drugega, prevagali pa so gospodarski interesi, ki jih z nepredvidljivim polkovnikom ni bilo več mogoče uresničevati. In to seveda ni veljalo le za Zahod, ki je vojaško tako hitro priskočil na pomoč libijskim upornikom, ampak v marsičem tudi za same upornike, ki jim tudi ni šlo zgolj za več demokracije. Virus arabske pomladi je namreč tudi nekaterim med njimi prišel prav, da so lahko začeli obračun s trdorokim polkovnikom, ki si je v štirih desetletjih prilastil popoln nadzor nad vsem, kar premore Libija. To pa je predvsem nafta.
Mnogi evropski poznavalci zato že letos spomladi, ko se je v Libiji začelo zares, niso bili ravno presenečeni nad tem, kako hitro po izbruhu revolucionarnega vrenja so se nekateri evropski politiki odzvali na dogajanje. Zlasti Francija, ki je v primeru Tunizije ravnala zelo zadržano in dolgo ni bila pripravljena storiti nič, je pri Libiji kar poskočila. Eksperti so nenavadno hitro ukrepanje francoskega predsednika Nicolasa Sarkozyja že takrat povezovali predvsem z zelo jasnimi gospodarskimi interesi. Tega pa seveda ne kaže pripisovati samo Franciji, ki je z vedno muhastim Gadafijem pred izbruhom uporov podpisala pomembne gospodarske sporazume, a se je kmalu pokazalo, da dobički francoskih naftnih družb ne bodo taki, kot so jih predvidevale pogodbe; poleg tega si je polkovnik tudi pogodbe o nakupu letal, ki jih je nato začel naročati v Rusiji, predstavljal malce po svoje. Podobne izkušnje z Gadafijem so namreč imele tudi druge evropske države (Berlusconijeva Italija, na primer), v precejšnji meri pa celo Rusija, za katero so bili orožarski posli z režimom v Tripoliju sicer pomembni, vendar ne toliko kot naftni in plinski interesi, ki si jih je polkovnik nato dovolil s pomočjo igric z italijanskim državnim koncernom ENI izigravati na škodo Gazproma.
Vse to in seveda še marsikaj drugega je zagotovo pripomoglo, da je Gadafi v bojih z uporniki, v katerih je šlo v veliki meri tudi za libijski notranji nadzor nad naftnimi rafinerijami v strateško pomembnih predelih države, ob pomoči Zahoda relativno hitro izgubil bitko. Obljube upornikov, kako da bodo pri prihodnji delitvi naftnih zalog pripravljeni upoštevati, kdo jim je pri strmoglavljenju dolgoletnega tirana pomagal, so pri tem gotovo odigrale svojo vlogo, pa čeprav je bilo vsem jasno, da je narodni prehodni svet zgolj začasen organ in ne more dajati zanesljivih obljub.
Toda še večji problem je najbrž to, da nihče v državi ne ve natanko, kaj naj bi iz tega prehodnega sveta zdaj sploh nastalo, in da ni jasno niti to, kakšna bo oziroma kakšna naj bi sploh bila Libija brez Gadafija. Edino, kar vedo vsi, je, da ima država nafto. In da ji torej ne bo treba stradati. Kljub temu pa se zdaj vse začenja od začetka: kajti prav od tega, kako pravično se bo Libijcem uspelo dogovoriti o delitvi te nafte med vse družbene skupine, bo odvisno, v kolikšni meri bo v državi sploh mogoče uveljaviti demokracijo. Kdo bo to storil, kako, zakaj in v čigavem imenu, pa lahko samo ugibamo.
