Tiskane izdaje
Tripoli − Kljub škodi, ki jo je libijski naftni infrastrukturi povzročila državljanska vojna, in političnemu in varnostnemu kaosu, ki še naprej vlada v državi, se libijska naftna industrija, ki zagotavlja kar 80 odstotkov BDP, hitro postavlja na noge.
V osmih mesecih spopadov je bila po podatkih libijske državne naftne družbe uničena desetina celotne naftne infrastrukture, vrsta objektov pa je tako načeta, da se jih ne izplača obnavljati. Kljub temu so naftni posli v tednih po smrti polkovnika Moamerja Gadafija hitro stekli. Okrevanje libijske naftne industrije, od katere je močno odvisnih kar nekaj evropskih držav, poteka celo hitreje od najbolj optimističnih napovedi. To so na srečanju držav proizvajalk nafte v Dohi v zadnjih dneh potrdili tudi vodilni možje svetovnega naftnega posla.
»Najpozneje do konca prihodnjega leta bomo izvozili toliko nafte kot pred revolucijo, ko smo izvozili približno 1,7 milijona sodov na dan. Trenutno je že izvozimo okoli 600.000 sodov, rezultati pa so vsak dan boljši. Najprej smo mislili, da bomo za obnovo naftne infrastrukture potrebovali več milijard dolarjev, vendar bo za popravke zadostovalo že nekaj sto milijonov,« je v Dohi zadovoljno pripovedoval Nuri Beruin, direktor libijskega naftnega podjetja National Oil Corporation, ki je v državni lasti.
Prvi mož libijske naftne industrije je dodal, da Libija do parlamentarnih volitev, ki bodo šele čez osem mesecev, in sestave prve prave vlade, ne bo podpisovala novih pogodb s tujimi naftnimi podjetji. Pogodbe, ki so bile podpisane v času Gadafijeve vladavine, pa bodo začasne oblasti razveljavile, je cvetoberu naftnih poslovnežev obljubil Beruin in dodal, da bodo pregledali vse veljavne naftne posle in preverili govorice o korupciji.
Prednost imajo »prijatelji«
Na novinarsko vprašanje, ali se lahko države, ki so libijskim upornikom med revolucijo najbolj pomagale, pri podeljevanju naftnih koncesij nadejajo posebne obravnave, je Beruin odgovoril, da bodo imeli »prijatelji« prednost.
Prav dejstvo, da je libijsko naftno bogastvo v državni lasti, je tisto, kar najbolj moti mednarodne naftne korporacije. Gadafi je nafto že pred desetletji – podobno kot Sadam Husein – nacionaliziral in jo tako, po lastnih besedah, »zaščitil pred tujimi izkoriščevalci in jo podaril libijskemu ljudstvu«. V resnici ni bilo niti približno tako. Po »nacionalizaciji« je Gadafi skupaj s svojim ožjim – večinoma družinskim – krogom razdelil naftne koncesije številnim nadnacionalkam, sam pa se je ves čas vedel kot edini lastnik libijskega črnega zlata. Ves dobiček od naftnih poslov se je zlival v žepe Gadafijevega kroga, ki je z drobižem poskrbel za navidezno delovanje lažne socialne države, večino denarja pa nemudoma nakazal na tuje banke in v investicijske sklade.
Kmalu po začetku libijske državljanske vojne in vojaške operacije Nata, v kateri so imele glavno besedo prav države, ki so najbolj »zagrete« za libijsko nafto (Italija, Francija, Britanija in, pogojno, tudi Katar, s katerega posredovanjem so med vojno potekali vsi libijski naftni posli), je mednarodna skupnost zamrznila libijsko državno premoženje v vrednosti 170 milijard dolarjev.
V vmesnem času so mednarodne finančne institucije izbrale ljudi, ki bodo v Libiji izvedli nov krog »doktrine šoka« in izpeljali privatizacijo na tamkajšnjih naftnih poljih ter v vladnih pisarnah. S takšnim prijemom se strinja tudi začasni minister za nafto in finance Ali Tarhuni, ki upa, da bo nova libijska vlada »čim manjša«, zasebni sektor pa »čim večji«. Pred revolucijo je Tarhuni seveda živel v Združenih državah, kjer je predaval ekonomijo.
Ravno zaradi omenjenih 170 milijard dolarjev, ki jih bo mednarodna skupnost odmrzovala postopoma, so začasne libijske oblasti, ki bodo državo vodile prihodnjih osem mesecev, sila optimistične. Pri tem jim gredo na roke tudi razmere na trgu črnega zlata – ta teden je nafta dosegla najvišjo ceno v zadnjih treh mesecih. Pričakovati je, da bo cena zaradi »iranske krize« in ponovne »saudizacije« trga v naslednjih mesecih le še naraščala. Povpraševanje po libijski nafti je kljub velikanskim zalogam tako ali tako – preveliko. Tudi zato se naftni delavci, čeprav marsikje v državi še zdaleč ni povsem varno, pospešeno vračajo na zapuščene vrtine in v rafinerije. Prvi naftni korporaciji, ki sta znova zagnali svoje libijske posle, sta bili – pričakovano – italijanski Eni SpA in francoski Total SA.
