Tiskane izdaje
Razumeti morate, pojasnjuje ena od naših sogovornic, dobra poznavalka podzemlja, da je med pomembnimi razlogi za občutek, da se ljudi enostavno nič več ne dotakne, tudi vojna, ki je povzročila veliko tragedij in preprečila, da bi se razvili občutljivost in tudi državljanska zavest, kakršni poznamo po Evropi. Po drugi strani se mali človek s povsem drobnimi, a zanj pomembnimi težavami ne more nasloniti na policijo, tožilstvo in sodišča, saj ve, da njegovih težav ne bodo rešili. Zato je pot do odločitve, da je treba pravico vzeti v svoje roke, precej kratka. Ljudje so se iz vojne navadili tudi, da se z nasiljem hitro rešujejo težave. Politika, zaverovana sama vase in v nepomembne zunanjepolitične uspehe, noče videti vsakdana, silnih socialnih razlik, ki so se nakopičile, in ne razume, da ljudi zanima predvsem to, kako bodo v precej težkih razmerah poskrbeli za življenje, družino, šolanje otrok in vprašanje, kako z manj denarja kupiti potrebne stvari v trgovini.
Hrvaška se ob nizanju dogodkov iz črne kronike na zunaj zdi precej nevarna država, v kateri ti lahko vsak hip razbijejo glavo brez upanja, da bodo storilce kadarkoli našli. A vtis je samo deloma ustrezen. Večina državljanov, ki ne opravljajo pomembnih funkcij, ne prelagajo kupov denarja, nimajo političnih botrov, niso obogateli v času Tuđmanovega režima, se ne ukvarjajo z velikimi in pomembnimi posli, niso povezani s podzemljem oziroma niso zelo izpostavljeni v javnosti, je precej varna. Najbrž nič manj kakor v drugih primerljivih državah. »Običajni« državljani v velikih obračunih ponavadi nastopajo le kot kolateralna škoda. Zoran Domini, na primer, je umrl pri poskusu atentata na mafijaša Vjeka Sliška. Atentator, ki je uporabil protitankovsko raketo, je namreč zadel vozilo tarče, a se je ta odbila od vozila in ubila nedolžnega meščana. Težava je tudi, če se znajdeš ob nepravem času na nepravem mestu, na primer pri ropu denarne ustanove.
Luka ni bil vreden menjav
Navajati, kdo in koliko ljudi je bilo ubitih ali napadenih po osamosvojitvi države, nima pravega pomena, številka je previsoka. Vsi primeri - z zelo redkimi izjemami - pa imajo skupni imenovalec: storilcev in naročnikov niso nikoli našli. V Zagrebu in drugod po državi so se v devetdesetih letih prejšnjega stoletja redno slišali streli in štela trupla. Toda takrat so skoraj izključno umirali pripadniki podzemlja, zato občutka, da je zelo ogrožena javna varnost, skoraj ni bilo. Občutek se je po desetletju spremenil, saj so žrtve postali ljudje, ki načeloma niso sodili v podzemlje. Obračuni so se tako preselili predvsem v sfero nerazčiščenih poslovnih odnosov; največkrat tistih, za katere se je v javnosti govorilo, da niso najbolj čisti. Letošnje leto je prineslo novo spremembo: pod udarci železnih in bejzbolskih palic so padali tudi tisti, ki so opozarjali na nepravilnosti v družbi. Udarci so prinašali novo sporočilo - opozorilo. Sledila je tragedija hladnokrvno likvidirane Ivane Hodak, ki je vladajoče prisilila k ukrepanju.
Toda oblasti do te likvidacije niso skrbeli letošnji brutalni napadi. Zaradi do smrti pretepenega maturanta Luke Ritza premier Ivo Sanader ni odstavil nobenega ministra. Zaradi smrti dekleta, ki je padlo pod streli nekdanjega fanta na isti dan kot Ivana Hodak, predsednik države Stjepan Mesić ni sklical sveta za nacionalno varnost. Ko so napadli novinarja Duška Miljuša in so novinarji dvakrat protestirali zoper neučinkovitost policije, ni nihče odstavil šefa policistov. Ko divjajo huligani, so vsi polni razumevanja in bi se z njimi radi pogovarjali. Narobe svet: umreti je morala mlada odvetnica, in samo zato, ker njen oče brani upokojenega generala Vladimirja Zagorca, njen fant pa obsojenega kriminalca Hrvoja Petrača - Petrač in Zagorec pa sta velika nasprotnika -, je oblast ukrepala. Če bi v torek ubili kogar koli drugega, bi se oblast sicer odzvala, vendar veliko bolj mlačno.
Tako pa je sledila Sanaderjeva dolga mračna noč, v kateri je po hitrem postopku odstavil nesposobna ministra, notranjega Berislava Rončevića in pravosodno Ano Lovrin. Dejanje, ki je zamujalo več mesecev, saj sta od imenovanja - že v prejšnji Sanaderjevi vladi - veljala za popolnoma nekompetentna. Odstavil je tudi šefa policije Marjana Benka, ki so ga vladajoči le pred nekaj dnevi znova imenovali na ta položaj. Izpraznjena mesta zdaj brez dvoma zasedajo najprimernejši ljudje. Notranje ministrstvo je prevzel Tomislav Karamarko, šef osrednje obveščevalne službe (SOA). Ta agencija je bila do Karamarkovega prihoda središče političnega kriminala, zdaj velja za urejeno državno ustanovo. Policijo prevzema Vladimir Faber, policist, ki je za rešetke spravil nekoč silno vplivnega politika Branimirja Glavaša, ki mu zdaj sodijo za vojne zločine zoper srbske civiliste v Osijeku. Pravosodje je prevzel profesor Ivan Šimonović, na čigar račun ni slišati nobenega očitka.
Nedotakljivi še naprej v sedlu
Menjave prihajajo prepozno in najbrž večjega učinka ne bodo imele. Z njimi je premier Sanader za zdaj rešil le sebe in svojo vlado, ki je že dlje časa predmet popolnega državljanskega nezaupanja. Mnogi dvomijo, da bodo menjave, razen psihološkega učinka, kaj spremenile. Če je Sanader tokrat, ko je že šestič ali sedmič napovedal odločni in totalni boj z mafijo, organiziranim kriminalom, korupcijo in vsemi ostalimi temnimi platmi hrvaškega vsakdana, mislil resno, potem je odprl pandorino skrinjico. Lovke podzemlja so namreč tesno prepletene s politiko in vplivnimi državljani in seveda obratno. Za popolni obračun bi namreč Sanader potreboval močno in neodvisno policijo, odlično tožilstvo in predvsem ugledno sodstvo. Nič od tega nima. Policija je prestreljena s podzemljem, pasivna, slabo organizirana; o dobrih tožilcih skoraj ni besede, neustrašne hrvaške sodnike je mogoče prešteti na prste ene roke. Hrvaškemu pravosodju ni uspelo zaključiti skoraj nobenega odmevnega primera, če omenimo samo farso, poimenovano »sojenje zagrebški zločinski organizaciji«.
So pa na neverjetnih devet let zapora obsodili odličnega srčnega kirurga Ognjena Šimića (ki jim je seveda pobegnil v tujino) zaradi prejemanja podkupnin. Drastična kazen je bila po svoje smešna - drugi kriminalci, ki so ugrabljali otroke, trgovali z drogo, ubijali, pretepali ..., se praviloma izvlečejo z manjšimi kaznimi ali pa iz sodne dvorane odidejo kot zmagovalci. Kirurgova sodba je pač bilo sporočilo mami Evropi, kako uspešno se Hrvaška bori zoper korupcijo. Nič drugače ni v drugih »odmevnih« primerih, denimo antikorupcijski operaciji Indeks na zagrebški univerzi in operaciji Maestro na hrvaškem privatizacijskem skladu. Velika predstava za Unijo in domače loge, potem pa nič. Poznavalci zdaj napovedujejo, da bo napovedana »totalna vojna z mafijo« najbrž pomenila, da bo policija v veliki akciji za rešetke spravila vojake, torej operativce (izvajalce) iz podzemlja. To bo povsem lahko, saj jih policija pozna, je z njimi povezana in točno ve, kje so, zlobno dodajajo tukajšnji poznavalci in napovedujejo, da se navzgor, do naročnikov in šefov v senci, ne bo šlo. Prehitro bi namreč prišli do politikov, lokalnih in tistih na državni ravni, pa uglednih gospodarstvenikov ter drugih znanih osebnosti. Bo to površinsko čiščenje dovolj, da bo Sanader prepričal državljane, da je v vojni s silami teme in da bo popravil ugled vlade ter zmagal na naslednjih volitvah?
Potrebuje Hrvaška Sabljo ali volitve?
Premier Ivo Sanader je tako hitro počistil z nesposobnima ministroma, da sta, še preden sta bila sploh razrešena, že izginila s spletne strani vlade. Tja so ju vrnili, ko se je »izginotje« pojavilo v medijih. Rončević in Lovrinova sta s spletne strani izginila zaradi tehničnih težav, so pojasnili z vlade. Niso pa pojasnili, kako se bo država odzvala na silovit izbruh nasilja. Na Hrvaškem namreč po objavi vojne kriminalu razmišljajo, ali je mogoče ponoviti srbski scenarij po atentatu na premiera Zorana Đinđića, ki mu je sledila operacija Sablja, 40 dni izrednega stanja in skoraj 12.000 ljudi za zapahi. Čeprav bi energična premierova vojna napoved mafiji (in besede, da »ne želi, da se o Hrvaški govori kot nevarni deželi, kateri iz podzemlja vlada mafija«) lahko napovedovala takšno akcijo, pa ta v resnici ni možna. Morda bi si jo kdo v vrhu Hrvaške oblasti celo želel, toda njen učinek bi bil za državo, ki je sredi (ne najboljših) pogajanj z Evropsko unijo, katastrofalen. Težko bi namreč izredne razmere razglasili samo zato, ker so ubili hčer enega od odvetnikov, poleg vsega pa bi s tem vlada priznala, da nima ne moči ne rednih instrumentov za zagotavljanje varnosti v državi (kar sicer deloma drži).
Bistveno bolj verjeten scenarij je, da bo policija poskušala na vsak način razjasniti likvidacijo Ivane Hodak, da bi tako pomirila javnost, z velikimi akcijami pa se bo počakalo, da bosta notranji minister in šef policije prevzela posle in uredila obe instituciji ter iz njiju izrezala rakavo tkivo. Kakor rečeno, pa velikega upanja, da bo po čiščenju ustanov poleg izvajalcev prišlo še do aretacij velikih rib, ni. Tako kakor ni upanja, da bo največja opozicijska stranka SDP Zorana Milanovića uspešna z zahtevo, da odstopi premier, vlada in da se razpišejo predčasne volitve. Milanoviću, njegovi stranki in levici zdaj sicer zaupa največ državljanov, vendar brez parlamentarne večine spremembe na vrhu niso možne.
Ni pa tudi velikega zaupanja do te stranke, da bi lahko počistila z mafijo in drugimi nezakonitostmi (kakor sta bila na primer tajkunska privatizacija in odtekanje denarja za obrambo domovine), saj je to priložnost imela že v času vlade Ivice Račana po demokratičnih spremembah leta 2000. Račan zaradi ohranjanja miru v državi in predvsem v svoji vladajoči koaliciji ni zmogel moči za resnejše obračune s stranpotmi tranzicije. Res je sicer, da bi se lahko morebitna vlada SDP manj obremenjeno lotila obračuna s političnim in gospodarskim kriminalom kakor tudi mafijo, saj veliko tovrstnih poti vodi nazaj v obdobje Tuđmanovega svinčenega režima in vladavine »stare« HDZ, kakor je res tudi, da bi morala del čistilne operacije opraviti tudi pri sebi. Ne kaže pozabiti, da je visok član SDP tudi zagrebški župan Milan Bandić, ki mu ljudski glas pripisuje številne nezakonitosti.
Nasvidenje v naslednji predstavi
Hrvaška nakopičenih težav seveda ne bo rešila le z nekaj kadrovskimi rošadami, morebitno depolitizacijo policije in antimafijskim zakonom (ki bo po pravilu ostal mrtva črka na papirju), marveč temeljitim razmislekom, kaj je pripeljalo do »izrednih razmer«. Krivec namreč ni le policija, temveč vse okoliščine, ki jih je država z institucijami in ne nazadnje tudi državljani leta dopuščala: negativne posledice vojne na družbo, nezaposlenost, zadolženost, velike socialne razlike, nenadzorovana prodaja državne srebrnine, tajkuni, ki so postali ugledni državljani; pa prevladujoče pravilo, da je treba do denarja priti z lahkoto in hitro, in seveda so tu še pomembneži, ki se vedno »izvlečejo«. Spisku kar ni videti konca. Ne kaže zanemariti tudi mnenja javnosti, ki bi moralo visoko politiko zelo skrbeti; državljani namreč sodijo, da velikega obračuna pač ne bo, ker so »vsi vpleteni«.
Pred Hrvaško je torej sila razburljivo obdobje. Ne odloča se le o tem, kako in kam z mafijo in drugim kriminalom, temveč tudi, kdo bo sestavljal naslednjo vlado. Se bo Sanader proslavil kot odločen in neizprosen primer, ki bo odprl pot normalizaciji države, kar bo moralo trajati najmanj desetletje - ali pa se bo odločil za kratkoročne, odmevne in omejene ukrepe, tako značilne za hrvaško politiko, še posebno HDZ? Pred njim je zdaj prvo veliko vprašanje: kako bo odgovoril mafiji, ki menda vlada Hrvaški, in kako bo ona odgovorila njemu. Še bolj pomembno pa je, če se bo premier iz Banskih dvorov končno preselil med ljudi in pogledal, kaj se zares dogaja doma. To bo najtežja naloga. Ko bo storil to, bo uvidel, da državljani pravijo, da zunanja politika ni najpomembnejša stvar v državi, da jih ne zanimajo »veliki diplomatski uspehi«, kakor je nepomembno članstvo v varnostnem svetu OZN, in da ni pomembno, da ga razni svetovni voditelji trepljajo po rami. In da državljani ne nasedajo več velikim domačim predstavam za zunanje občinstvo, temveč zahtevajo akcijo na domačem dvorišču. Ne le boja z mafijo, temveč boja za nov in lepši dan.
Ko bo namreč red doma, bo tudi zunaj - v svetu diplomacije in nadnacionalnih povezav - vse bistveno lažje. Takrat bo tudi zunaj lahko resnično briljiral.
Iz današnje Sobotne priloge.
