Lov na muslimanske čarovnice

»Namesto komunistične grožnje imamo zdaj strah pred muslimani in šerijatskim pravom,« je pred dnevi izjavil Alejandro Beutel z washingtonske nevladne organizacije Svet za muslimanske javne zadeve.

Objavljeno
12. marec 2011 23.39
Boris Čibej, New York
Boris Čibej, New York
New York - Mladi politični analitik se je pridružil številnim javnim protestom in zgražanjem zaradi kongresnih zaslišanj o nevarnosti širjenja ekstremističnih idej med ameriškimi muslimani, ki so se začela prejšnji teden. Nekateri komentatorji so zaslišanje, ki ga je pripravil in vodil republikanski kongresnik iz New Yorka Peter King, primerjali z mccarthyjevskim lovom na komunistične čarovnice v 50. letih prejšnjega stoletja, drugi pa so opozorili, da je bil trenutno največji borec proti islamskemu terorizmu nekoč eden najbolj zagretih podpornikov severnoirskega terorizma.

Je že res, da se o tem, kakšna je zveza med uradnimi podatki o (ne)uspešnosti pravosodnih organov in dejansko razširjenostjo kriminala v družbi, kriminologi radi prerekajo, a statistika ni na strani kakih 3,5 milijona ameriških muslimanov. Po podatkih pravosodnega ministrstva je bilo kar 80 odstotkov od tistih, ki so jih po 11. septembru 2001 ameriška sodišča obsodila zaradi sodelovanja z mednarodnimi ali domačimi terorističnimi skupinami, po vplivom radikalnih islamističnih idej. A King, ki bo čez dober mesec dni proslavljal 67. rojstni dan, ima tudi svojo »statistiko«, s katero je že pred leti razburjal ameriške liberalce in borce za enakopravnost vseh državljanov.

Križarski pohod

»Niti eden od voditeljev ameriških muslimanov ne pomaga v boju proti terorizmu,« je leta 2004 King povedal v pogovoru s konservativnim radijskim in televizijskim voditeljskim zvezdnikom Seanom Hannityjem. Radijskim poslušalcem je kongresnik razložil, da od 80 do 85 odstotkov ameriških džamij nadzirajo islamski fundamentalisti. »To je sovražnik, ki živi med nami,« je svaril King. Republikanskega kongresnika je Svet za ameriško-islamske odnose razglasil za »islamofobičnega fanatika«, takratni vodja demokratske stranke Terry McAuliffe pa je od predsednika Georgea Busha zahteval, naj »obsodi ta najnovejši primer sovraštva polnega jezika«.

Takšni odzivi Kinga niso odvrnili od njegovega križarskega pohoda proti islamskemu notranjemu sovražniku. Jeseni 2007 je spet razburil javnost, ko je v intervjuju za spletni portal Politico povedal, da je »v naši državi preveč džamij«. Pozneje se je popravil, da so ga narobe navedli, saj da je mislil povedati, da je v ZDA preveč džamij, ki ne sodelujejo s pravosodnimi organi. King pač ni človek, ki bi se opravičeval za svoje politično povsem nekorektne izjave. Ko je pred slabima dvema letoma umrl samooklicani kralj popa Michael Jackson, mu je republikanski kongresnik posvetil nekrolog, ki je še dolgo odmeval. »Zdaj pa nehajmo s temi psihologističnimi bedarijami. Bil je perverznež, nadlegovalec otrok, bil je pedofil. Kaj pove o naši državi to, da so zdaj vsi mediji noč in dan polni zgodb o njem? Po mojem smo preveč politično korektni. Nihče si ne upa glasno povedati, ne rabimo Michaela Jacksona. Umrl je, imel je nekaj talenta, pa kaj? V Afganistanu vsak dan umirajo moški in ženske. Njim posvetimo pozornost, ki si jo zaslužijo,« je King izjavil v pogovoru za konservativno televizijo Fox News. Ko so ga napadli komentatorji po vsej državi, se je kongresnikovo »opravičilo« glasilo: »Čutil sem se obvezanega, da spregovorim. Po mojem sem povedal le to, kar misli velika večina Američanov.«

King je tudi prejšnji teden, ko je pripravil prvo zaslišanje o radikalizaciji ameriških muslimanov, svoje kritike obtožil, da so preveč politično korektni. Ti so Kingu, ki je po republikanskem zavzemu oblasti v predstavniškem domu zveznega kongresa prevzel vodenje odbora za domovinsko varnost, očitali, da je v državi, kjer je veliko terorističnih skupin in posameznikov zelo različnih svetovnonazorskih usmeritev, izpostavil zgolj eno družbeno skupino. »Ta film smo že videli. V času strahu pred rdečo nevarnostjo so napadali ameriške Žide, to so doživljali katoliki, japonski Američani med drugo svetovno vojno, potem afriški Američani, ki so doživljali grozljive stvari,« je za časnik New York Times izjavil Suhail Khan, ki je v času prejšnjega predsednika Georgea Busha delal v Beli hiši.

Tresla se je gora, rodila se je miš, so komentatorji pospremili prvo zaslišanje, ki ga je v četrtek na Kapitolskem griču pripravil King. Številni takšni ali drugačni strokovnjaki za takšna ali drugačna muslimanska vprašanja so se pritoževali, ker jih kongresnik ni hotel povabiti na zaslišanje, čeprav so se javno ponujali, nekateri so med dogodkom opozarjali kongresnike, da bodo s takšnimi zaslišanji le še bolj odtujili muslimansko prebivalstvo. Vsekakor si je največ medijske pozornosti s prelivanjem solz za Muslimanom, ki je bil eden prvih reševalcev na prizorišču napadov 11. septembra 2001, prislužil prvi muslimanski kongresnik v ameriški zgodovini Keith Ellison.

»Prvo zaslišanje je pokazalo zgolj to, da ga King ni znal voditi,« je bil piker eden od liberalnih komentatorjev. Njegovi kolegi pa so se v zadnjih dnevih naslajali zlasti nad že pozabljeno zgodbo iz Kingove preteklosti. Sin newyorškega policista, ki se je rad pohvalil, da se je njegov prastric boril v Irski republikanski armadi, je bil namreč goreči privrženec severnoirskih »borcev za svobodo« vse do leta 2005, ko se je javno odpovedal Iri.

»Zaobljubiti se moramo, da bomo podpirali te pogumne moške in ženske, ki še zdaj na ulicah Belfasta in Derryja vztrajajo v boju proti britanskemu imperializmu,« je King še kot uradnik v mestni administraciji leta 1982 povedal množici na protest-nem shodu v podporo Iri na Long Islandu. Ko so ga tri leta pozneje vprašali, kako lahko podpira morilce nedolžnih civilistov, je King dejal, da je »seveda vredno obžalovanja, če so bili v napadu na vojaški objekt ubiti civilisti, a moralno za to ne bi krivil Ire«. King je bil član ameriških organizacij, ki so jih britanske oblasti obtoževale, da so oboroževale severnoirske teroriste, sredi 80. let pa se je pritoževal, da mu sledijo britanski obveščevalci. Ko ga je hotela obramba na procesu proti terorističnim napadalcem Ire povabiti kot pričo, je sodnik njeno prošnjo zavrnil, češ da gre za »očitnega sodelavca« Ire.

Leta 1995 je bil že dve leti kongresnik, ko je izjavil, da so v moralnem smislu dejanja Ire enakovredna temu, kar na Severnem Irskem počne britanska vojska. Zato ni bilo čudno, da so v Londonu planili pokonci, ko se je po izvolitvi Baracka Obame začelo šušljati, da je Kingu Obamov šef kabineta Rahm Emanuel ponudil veleposlaniški položaj na Irskem. Čeprav se je King pred šestimi leti javno odrekel Iri, ki je po pisanju zgodovinarja Malcolma Suttona v letih 1969–2001 zakrivila 1826 od 3528 žrtev severnoirskih spopadov, pa meni, da primerjava med islamskimi teroristi in severnoirskimi bojevniki ni korektna. »Razumem, zakaj tisti, ki niso poučeni, vidijo vzporednice. Dejstvo je, da Ira ni nikoli napadla ZDA. Jaz sem pa zvest svoji domovini,« je izjavil za New York Times.

Kingu so očitali, da se je lotil zgolj problema islamskih skrajnežev, čeprav so po uradnih podatkih na seznamu trenutno najbolj nevarnih domačih organizacij radikalne islamske skupine šele na enajstem mestu, za različnimi desničarskimi, nacističnimi in rasističnimi združenji. Demokrati so hoteli, da bi zaslišanje zastavili širše in se na njem ukvarjali tudi z drugimi domačimi teroristi, a King se s tem ni strinjal. »Zakaj bi se ukvarjal z drugimi skupnostmi? Al Kaida novači v islamski skupnosti. Če bi novačila med Irci, potem bi morali tudi to pogledati,« je povedal King.