München: zaradi strahu pred kaosom Zahod pragmatičen

München – Po medlem prvem odzivu na revolucionarno vrenje na severu Afrike poskuša Zahod zlasti s pazljivo politiko spodbujati tak razvoj, ki ne bi pripeljal do hudih pretresov in nestabilnosti. Na 47. münchenski varnostni konferenci ta konec tedna, kjer je bil Egipt osrednja tema, so vodilni politiki z Zahoda s precejšnjo dozo Realpolitik sicer spoštljivo govorili o zahtevah vstajnikov, vendar so izpostavljali pričakovanje, da bo tranzicija potekala mirno in urejeno. Pozivov k odstopu Hosnija Mubaraka, denimo, nismo slišali.

Očitno je, da vsaj v prvi fazi tranzicije in procesa demokratizacije pričakujejo sodelovanje predstavnikov režima. V prenagljenih volitvah bi se po mnenju ameriške državne sekretarke Hillary Clinton utegnila skrivati nevarnost. Omenjala je primere iz preteklosti, ko revolucije, izpeljane v imenu demokracije, niso bile uspešne, saj so po padcu diktatorja na oblast prišli novi avtokrati. Clintonova se je zavzela za reforme v celotnem arabskem svetu, saj »luknja« med ljudmi in vladajočimi povzroča nestabilnost. To spričo zadnjih dogodkov ni idealizem, marveč – strateška nujnost.

Na isti liniji sta bila nemška kanclerka Angela Merklova in britanski premier James Cameron. Merklova je Egipčanom svetovala postopno pot na podlagi lastne izkušnje z vzhodnonemško »mirno revolucijo«. Ne bi smeli stremeti k čimprejšnjim volitvam, prednost bi moralo imeti postavljanje struktur. Da je Zahod na strani tistih v Tuniziji in Egiptu, ki so se uprli, je v očeh Merklove samoumevno, a po njenem mnenju tamkajšnjemu prebivalstvu ne bi smeli vsiljevati rešitev. Odločiti se morajo sami, pokroviteljstvo ne bi bilo primerno.

Strategija Zahoda je postala še posebno očitna, ko je udeležence konference nagovoril posebni odposlanec predsednika ZDA za Egipt Frank Wisner. Brez zadržkov je poudaril, da bi Mubarak, ki je dolga desetletja služil svoji deželi, moral sodelovati v tranziciji in imeti primerno vlogo, saj da je njegovo ravnanje v prihodnjih dneh ključno. Poleg tega je dejal, da bi odstop povzročil ustavnopravne težave, saj bi v dveh mesecih morali izvoliti novega predsednika. Posebno je pohvalil ravnanje egipčanske vojske, ki da je odigrala pozitivno vlogo.

Čeprav se je uradni Washington distanciral od Wisnerjevih izjav, češ, odposlanec ni govoril v imenu ameriške vlade, se je z vsemi nastopi le razkrila strategija. V strahu pred vakuumom oblasti in kaosom si želijo prehod, ki se ne bo začel s popolnim zlomom režima. Kljub temu bi morali odpraviti izredno stanje, zagotoviti svobodo tiska, spremeniti ustavo. Hkrati s postopnim, častnim slovesom Mubaraka bi njegov podpredsednik Omar Sulejman v sodelovanju z opozicijskimi skupinami vodil reforme vse do svobodnih volitev z mednarodnimi opazovalci.

Tak pragmatizem seveda ni povezan le z negotovostjo glede notranjega razvoja v Egiptu, marveč tudi z razmerami na celotnem Bližnjem vzhodu, varnostjo Izraela, oskrbo z nafto ... Neurejena tranzicija bi imela nepredvidljive posledice. Poleg tega želi Zahod izrabiti razmere za pritisk na izraelsko in palestinsko stran, naj obudita zamrla mirovna pogajanja. Predstavniki bližnjevzhodnega kvarteta (OZN, EU, ZDA in Rusija), ki so se sestali ob robu münchenske konference, so menili, da bi bilo spričo novih razmer nadaljevanje zastoja v pogajanjih škodljivo za mir in varnost v regiji.

Hladni pragmatizem Zahoda Mazena Hasana, dopisnika kairskega časnika Al Ahram , ne preseneča. Kot je ugotavljal, EU sploh nima svoje politike, saj čaka predvsem na ravnanje ZDA. »Zahod sploh ne ve, kaj storiti, saj ne more predvideti razvoja. Bojijo se predvsem za stabilnost, saj bi dogodki v Egiptu utegnili povzročiti vihar v celotnem arabskem svetu. Toda v očeh mladih na Tahrirju, ki polni čustev zahtevajo takojšen odstop Mubaraka in podpredsednika Sulejmana, je govorjenje o postopni tranziciji videti kot podpora režimu,« nam je pojasnjeval Hasan.

Optimistični Karzaj in digitalne bombe

V senci razprav o Egiptu so v Münchnu razpravljali še o drugih temah. Afganistanski predsednik Hamid Karzaj se je v nedeljo pohvalil z velikim napredkom, ki da so ga dosegli v deželi po Hindukušem. Predstavnikom Zahoda, ki s precejšnjimi težavami iščejo pot za končanje skoraj desetletje trajajoče afganistanske misije, je sporočil, da bodo domače varnostne sile leta 2014 gotovo lahko same skrbele za varnost. Prvič so se na konferenci lotili kibernetičnih napadov, ki da so poseben izziv za varnost v sodobnem času. Govorniki so ugotavljali, da obramba pred takšnimi napadi na nacionalni ravni ne zadošča. Nujna naj bi bila skupna, mednarodna rešitev za obrambo pred digitalnimi bombami, ki bi utegnile ohromiti velike sisteme.