Macronov boj z ulico se zaostruje

Odziv francoskega predsednika Emmanuela Macrona na več dni nasilnih protestov in izgredov, kakršnih Francija ni videla že od turbulentnega leta 1968, verjetno ne bo preprečil ponovitve razgrajanja na ulicah Pariza in drugih francoskih mest, v katerem je bilo konec tedna ranjenih vsaj sto ljudi. Toda lahko bi preusmeril pozornost na razlike znotraj množičnega gibanja gilets jaunes (rumeni jopiči).

Macronova pripravljenost na dialog s protestniki bi lahko bila interpretirana kot znak poguma ali stisnjenosti v kot. Po vsej verjetnosti ne gre ne za eno ne za drugo, ampak je v ozadju zgolj poskus kupovanja časa pri reševanju problema, ki utegne odločilno zaznamovati njegov mandat.

Francoski predsednik je še pred vrnitvijo z vrha voditeljev držav G20 v Buenos Airesu pokazal dobršno mero razumevanja za težave, ki so na ulice prignale na stotisoče jeznih Francozov. Zaveda se problema naraščanja življenjskih stroškov, ki tarejo francoski srednji razred; zaveda se tudi dejstva, da rumeni jopiči v javnosti uživajo bistveno višjo podporo, kot jo uživa on. Toda hkrati je že vnaprej dal jasno vedeti, da pod pritiskom ulice ne misli razveljaviti nobenega od ukrepov svoje vlade, oziroma na kakršen koli način popuščati nasilnežem, ki napadajo pripadnike policije, uničujejo javno in zasebno lastnino ter podtikajo požare.
 

Protestniki proti predsedniku

Vprašanje je, ali bi s popuščanjem sploh kaj dosegel. Dobršen del protestnikov namreč verjame, da problem niso le vladni ukrepi, ampak liberalni voditelj, ki da je del odtujene politične elite, in da se stvari lahko spremenijo na bolje šele z njegovim odhodom z oblasti. Protesti, ki so se začeli zaradi povečanja cen dizelskega goriva, so vedno bolj osredotočeni na Macrona in vse, kar ta predstavlja.



Francoski predsednik si je včeraj ogledal razdejanje, ki so ga za seboj pustili protestniki, preden se je na izrednem sestanku sestal s premierom Édouardom Philippom in notranjim ministrom Christophom Castanerjem ter šefi varnostnih služb, na katerem so poskušali doreči strategijo zoperstavljanja novim izgredom. Vlada po poročanju zahodnih medijev ni želela izključiti možnosti razglasitve izrednih razmer, če se bo nasilje v prihodnjih dneh še nadaljevalo.

Nobeden od ukrepov, ki jih ima vlada na voljo, ni brez tveganja. Še najmanj riskantno se v danih okoliščinah zdi čakanje na to, da protesti izgubijo svoj naboj oziroma da se javnost obrne proti njim. Tako kot pri vsakem množičnem gibanju bo rok trajanja protestov odvisen od tega, ali se bodo lahko protestniki v doglednem času pretvorili v mnogo bolj organizirano silo. Nekatere razlike znotraj gibanja se kažejo že sedaj.