Madrid in Barcelona se pogovarjata  

Dialog je vedno dober znak, tudi današnje srečanje med španskim predsednikom vlade Pedrom Sánchezom in katalonskim kolegom Quimom Torro je znamenje, da bi se odnosi med Madridom in Barcelono vendarle lahko spremenili. Vsaj simbolno je bil sestanek, ki se je začel točno opoldne ter končal uro in pol pozneje, poveden, čeprav je odprto še malone vse in je Torra morda v odhajanju; že kmalu naj bi bile v Kataloniji predčasne volitve. A Sánchez je predlagal, da bi »se v okviru bilateralnega odbora ministrov in s ciljem ponovno splesti vezi začeli pogovarjati že v februarju«.

Voditelja sta po več kot letu dni za skupno mizo sedla v Barceloni, najbrž z zavedanjem, da potrebujeta drug drugega in da si to tudi dolgujeta, sploh očiten pa je dolg državljanom. Španski socialist je pred časom namreč obljubil, da bo v zahvalo, ker ga je pri ustoličenju na čelo manjšinske vlade podprla independentistična Republikanska levica Katalonije (ERC), pristal na pogajanja z vladajočo katalonsko politiko. In zato je kot premier prvič po več kot desetih letih prestopil prag Palau de la generalitat; nazadnje je to storil José Luis Rodríguez Zapatero, prav tako socialist.
 

Zaplet ni neizogiben

Torra sicer prihaja iz ERC konkurenčne stranke, iz Skupaj za Katalonijo (JxCat) Carlesa Puigdemonta, kjer vztrajajo pri radikalnem reševanju katalonske krize – pri udejanjanju pravice do samoodločbe, koncu represije in amnestiji –, in se tačas sooča s številnimi notranjimi problemi. Pred nedavnim je zato napovedal, da bo takoj po sprejetju proračuna za 2020 razpisal predčasne volitve; kar lahko pomeni, da so njegovi predsedniški dnevi šteti, poslanski pa so mu bili tako in tako odšteti že pred časom, ko so mu zaradi nespoštovanja odločbe španske volilne komisije, da mora med volilno kampanjo s pročelja vladne palače umakniti independentistične simbole, odvzeli pozicijo regionalnega parlamentarca.



Medtem ko je v Kataloniji kemija med ERC in JxCat že vse od odcepitvene polomije oktobra 2017 slaba, polna zamer in hkrati zelo tekmovalna, so ERC in španski socialisti sklenili politični dogovor o podpori, kar bi Sánchezu zagotovilo manj zapleteno manjšinsko vladanje in po katerem naj bi imeli zadnjo besedo katalonski volivci: na koncu naj bi na posebnem glasovanju potrdili ali ovrgli izkupiček pogajanj med obema stranema. Vse to je slišati lepo, čeprav zaplet ni neizogiben. V ERC resda modro in spravljivo zagovarjajo dialog, a že vse od ustanovitve pred skoraj stotimi leti se zavzemajo tudi za neodvisno katalonsko republiko, medtem ko so v Madridu jasni, da naj bi Katalonci glasovali o sporazumu, a takem, katerega cilj je rešitev katalonske krize, ne odcepitev Katalonije od Španije.

Preberite še: 

Intervju s španskim veleposlanikom v Sloveniji: Dialog bo, a v zakonitih okvirih španske države​

Vendarle ne moremo primerjati titoističnega režima s špansko ustavo

 

In vendar se politično premika

Čeravno špansko sodstvo naprej vztraja pri sojenju nekdanjim katalonskim politikom, ki so jeseni 2017 prebegli na tuje, je trojica v eksilu, maja lani izvoljena v evropski parlament, končno lahko dvignila potrebne akreditacije: najprej sta to storila Puigdemont in nekdanji zdravstveni minister Toni Comín, ki sicer živita v Belgiji, v sredo pa, prav tako v Bruslju, še nekdanja ministrica za izobraževanje Clara Ponsatí, ki stanuje in dela na Škotskem. Španske oblasti so sicer zahtevale od Združenega kraljestva, naj ji ne dovoli zapustiti Otoka, z britanskim izstopom iz EU pa je evropski parlament pet izpraznjenih sedežev podelil Španiji, enega je dobila Ponsatíjeva. Kot evropska poslanka uživa imuniteto, čeravno so po pisanju Katalonske tiskovne agencije španske sodne oblasti že pozvale evropski parlament, češ, da je ni mogoče ščititi na ozemlju, ki ni več del EU.

Sánchez je tudi samoohranitveno pragmatično danes ponudil Kataloncem roko in ob tem spravljivo poudaril, da je bilanca zadnjih deset let žalostna, brez zmagovalcev in le s poraženci, zato je nujno zamenjati smer. Predložil je dokument na štirih straneh s poudarki, da je nujno »najti rešitve znotraj zakonitih okvirov in varnosti«, in s konstruktivnimi odgovori na 44 zahtev zadnjih treh katalonskih predsednikov. Torra je po drugi strani ponovil vzroke za politični konflikt ter opozoril na pravico do samoodločbe in nujo po koncu represije.
Dialog je odprt, a odprto je v resnici vse: srečanje je bilo vljudno izkazovanje pripravljenosti na pogovor.