Madžarske dileme ob dokumentih komunističnih tajnih služb

Dunaj -  Zaradi tega so še posebno neprijetno presenečeni zgodovinarji, ki opozarjajo na interes javnosti, da izve, kaj se je res dogajalo v tistih časih.

Lahko je razumeti ljudi, ki so jih, tako kot Helmuta Kohla, komunistične tajne službe opazovale tudi v najbolj intimnih trenutkih - vsaj zdaj, ko je te môre konec, bi imeli radi pravico do zasebnosti. Po drugi strani pa zgodovinarji zatrjujejo, da je interes javnosti za pojasnitev nekdanjih totalitarnih dejanj še vedno velik, tudi v madžarskem primeru. Od skoraj dvajsetkilometrske vrste dokumentov, v katerih so zapisi o zasledovanju 1,6 milijona prebivalcev desetmilijonske države, jih v javnosti še vedno ni predstavljena tretjina. Med pripravljanjem nove zakonodaje, o kateri naj bi parlament razpravljal konec leta, pa so tudi predlogi o pravici žrtev prisluškovanja in zasledovanja, da dokumente, ki govorijo o njih, celo uničijo.

Svarilo iz Kanade

»Država, v kateri vlada pravo, ne more hraniti osebnih informacij, zbranih neustavno, to so nemoralni dokumenti nemoralnega režima,« pravi predstavnik madžarskega pravosodnega ministrstva. Zanimivo pa je, da za zdaj prihaja največ ugovorov temu načrtu iz Kanade, alarm je namreč sprožil profesor zgodovine s kanadske univerze Carleton Christopher Adam, tudi član Zveze kanadskih arhivarjev. »Dokumenti, ki zapisujejo nepravičnost, tudi kličejo na odgovornost krivce za zlorabo zaupanja in oblasti,« so v pismu madžarskemu veleposlaniku v Ottawi zapisali v tej organizaciji.

Zgodovinarji so še toliko bolj presenečeni, saj je prav sedanji ministrski predsednik Viktor Orban v svojem prvem mandatu dal ustanoviti muzej, posvečen zločinom tako nacističnih kot komunističnih režimov, med njimi tudi tistega, ki je Madžarski vladal med letoma 1948 in 1990. »Arhivski zapiski zagotavljajo dokaze dejavnosti javnih voditeljev in ščitijo pravice vseh državljanov,« menijo kanadski arhivarji, ki so prepričani, da bi nova zakonodaja, če bo sprejeta, oslabila sposobnost madžarskega obračuna s starimi zločini in tako zamajala temeljni steber demokracije. Tudi v budimpeštanski »Hiši terorja« upajo, da bodo zakonodajalci še enkrat razmislili o svoji nameri. Ne le da bi bilo po sedanjih predlogih mogoče nekatere dokumente uničiti, tudi zgodovinarji in drugi raziskovalci bi si morali najprej pridobiti dovoljenje žrtev zasledovanja in ne kot doslej ustanov, ki dokumente hranijo.

Razprava pa se šele začenja in tudi v madžarskem pravosodnem ministrstvu pravijo, da se bodo posvetovali tudi z zgodovinarji in drugimi zainteresiranimi. Ena od dilem je, kaj storiti, če ena žrtev zasledovanja zahteva uničenje dokumenta, a s tem odstrani tudi zapise o drugih ljudeh, ki bi jih morda to še zanimalo. Poznavalci menijo, da sedanja zakonodaja že dobro ureja te probleme, žrtve imajo zdaj pravico, da zaprosijo za devetdesetletno klasifikacijo dokumentov, ki jih omenjajo, osebne informacije, kakor sta verska ali spolna usmeritev, pa niso dostopne že zdaj.

Moč dvetretjinske večine

Madžarski premier Orban lahko tudi v tem primeru odloči tako, kakor hoče, v parlamentu ima namreč dvetretjinsko večino. V Nemčiji pa se je moral po tožbi, ki jo je sprožila voditeljica organizacije za preiskovanje vzhodnonemških zločinov Marianne Birthler, celo Helmut Kohl na koncu sprijazniti s tem, da so dokumenti o njem še naprej dostopni zgodovinarjem, novinarjem in drugim raziskovalcem vsaj kot informacija. Da bi zadostili tudi pravici neprostovoljnih tarč komunističnega zasledovanja, pa lahko ti objavijo le tisto, kar jim dovoli prizadeti, zasebnih podatkov pa sploh ne dobijo na vpogled.