Majhni, plahi in krhki?

Pa saj je tudi Slovenija članica Evropske unije, je ondan vzkliknila italijanska evropska poslanka Debora Serracchiani. Oglasila se je, ko je deželni glavar Furlanije - Julijske krajine Renzo Tondo očital Sloveniji, da vsako uradno srečanje začenja s problemi slovenske manjšine. Nova zvezda daníca italijanske opozicije iz Vidma je mogoče kaj povedala tudi namesto nas, ki spet malo gledamo in se spet malo tudi čudimo. Pa malo nam je nerodno in malo bi radi dvignili glavo, pa ne vemo čisto zagotovo, kako bi bilo prav, da nas ne bi kdo poslal klečat v kot.

Tonda moti, ker se Ljubljana pogovarja z Rimom in ne s Trstom, na živce mu gre, ker so Slovenci premalo prilagodljivi in kar nekaj trmajo po svoje. Že prejšnjega slovenskega premiera je hotel učiti, kako se stvarem ob mejah streže, pa mu ni šlo od rok, zdaj poskuša znova. Za nazaj tudi prejšnjemu zunanjemu ministru meče pod nos, da je nenehno začenjal z manjšino. Kaj neki se vmešavamo v načrte z uplinjevalniki, namesto da bi nas zanimalo, koliko denarja bi italijanski Eni primaknil k drugemu bloku Krškega. Odkar so obrnili ploščo in jedrska energija ni več kužna, so na zahodni strani meje nehale zavijati sirene.

Nič prijazno ni ozračje na Tržaškem in tam naokrog. Motijo jih vinjete, ki si jih je kdo ve kdo in zakaj izmislil na slovenski strani in tudi nam zagrenil več kot eno poletje, zdaj pa ne vemo, kako bi se jih znebili. Furlani in Tržačani bi jih radi odpravili, užaljeni so, ker veljajo tudi zanje, celo v Osimu naj bi zapisali, da se kaj takega ne bi smelo zgoditi. Nihče na oni strani, ne Tondo in ne kdo drug, pa ne reče, da bi bile potem za Slovence v njihovi deželi zastonj italijanske avtoceste. Drage so kot žafran, za eno našo vinjeto porabiš, ko se samo nekajkrat pelješ malo dlje.

V prestolnici Rimu je še malo bolj ohlajeno. Pri sosedih onkraj Tibere so se že kdo ve kdaj naučili kaznovati majhne in šibke, take, kot smo mi v njihovih očeh, pa čeprav smo prav toliko kot oni Evropejci in enakopravni člani Unije. Odpoved meddržavnega ministrskega srečanja v Ljubljani se zdi pravzaprav na las podobna odpovedi ali preložitvi ali kakor koli bodo že rekli dejstvu, da pred dnevi ni bilo sprejema slovenskega premiera pri papežu na vulkanskih gričih nad mestom. Smel je do namestnika, pa še to menda ni bilo lahko.

Če nisi bil priden in poslušen, jih boš dobil po prstih, se glasijo sporočila iz rimskih palač. Z ene in z druge strani Tibere. Trstu ni težko prevzeti manir velikih in mogočnih. Pa smo tam. Iz kota se oziramo čez ramo in gledamo, ali je kaznovanja konec ali se je šele začelo. Zdaj nam kranjsko robatost očitajo tudi zamejski rojaki. Saj po svoje imajo prav, oni so bolj kot mi vajeni v kis namočene šibe rimske gospode.

Naj človek še toliko razmišlja, kje vse in kolikokrat smo ga mogoče sami polomili, se ni mogoče znebiti črva, ki te grize in te sprašuje, kako neki bi bilo, če bi mi, majhna in drobna, pa vendar enakovredna in enakopravna Slovenija, kaznovali slovenske škofe, kadar bi v Rimu, na desni strani Tibere, za že kaj imenovali koga, ki nam ne bi dišal prav in nam ne bi bil po volji. In kako bi bilo, če bi v Ljubljani dogovarjanje o pomembnih stvareh odpovedali, kadar nam Rim, tisti z leve strani Tibere, ne bi zaploskal ob načrtih, ki bi kakor koli zadevali tudi sosede.

Nas imajo eni in drugi iz Večnega mesta res za tako majhne, plahe in krhke? Smo res?

Iz ponedeljkove tiskane izdaje Dela