Majordom Benedikta XVI. se ima za nedolžnega

Paolo Gabriele, obtožen kraje papeževe korespondence, se čuti krivega le zaradi izdaje zaupanja

Objavljeno
02. oktober 2012 16.03
Posodobljeno
02. oktober 2012 16.03
POPE-BUTLER/
Jožica Grgič, kultura
Jožica Grgič, kultura

Paolo Gabriele, nekdanji majordom Benedikta XVI., je danes na sodišču v Vatikanu dejal, da ni kriv za krajo papeževe zasebne korespondence, česar je obtožen, čuti pa se krivega zaradi izdaje papeževega zaupanja. Papeža je imel rad kakor sin, je dodal. Rekel je tudi, da je deloval sam, brez pomočnikov.

Današnja obravnava v Vatikanu je bila druga v sodnem procesu proti Paolu Gabrieleju (46), obtoženemu za krajo pisem in dokumentov Benedikta XVI. ter čeka na njegovo ime za sto tisoč evrov, ki se je začel v soboto. Vsega skupaj so predvidene še največ štiri obravnave, tako da naj bi se sojenje končalo že to soboto.

Gabriele se je pritožil nad celico v vatikanskem priporu, v kateri ni mogel stegniti rok, luč pa je gorela tri tedne 24 ur na dan. Tiskovni predstavnik Vatikana Federico Lombardi je pozneje novinarjem dejal, da je velikost celice v skladu z mednarodnimi standardi.

Številne ukradene dokumente, v glavnem v nemškem jeziku, je v knjigi Njegova svetost: Zasebni dokumenti papeža Benedikta XVI. objavil Gianluigi Nuzzi, novinar italijanskega desničarskega časopisa Libero, že v začetku leta pa so se začeli pojavljati v italijanskih medijih. Zaradi uhajanja informacij v javnost iz papeževih zasebnih prostorov, kamor imajo dostop le zelo redki, je izbruhnil škandal, imenovan Vatileaks. Zaupne informacije razkrivajo tekmo za oblast, prevare, spletke in korupcijo v Vatikanu, še posebno pa kompromitirajo državnega tajnika Tarcisija Bertoneja, drugega najvplivnejšega človeka Svetega sedeža in papeževega osebnega tajnika Georga Gänsweina. Gabrieleja, ki s svojo družino živi v Vatikanu, so aretirali maja, zatem je 53 dni prebil v vatikanskem zaporu, od julija pa je v hišnem priporu.

Nekdanji majordom je obtožen le za krajo in posedovanje fotokopij dokumentov, ne pa tudi za njihovo izročanje drugim. V preiskovalnem postopku je priznal krivdo in dejal, da je to počel v dobro Vatikana in papeža, danes pa je na sodišču rekel, da ga je za dejanje motiviralo njegovo mnenje, da s papežem manipulirajo. »Prav šokiralo me je, ko sva s svetim očetom sedla h kosilu in me je včasih spraševal o stvareh, o katerih bi moral biti obveščen.« Povedal je še, da je imel precej stikov v Vatikanu, tudi z dvema kardinaloma, in da je bilo čutiti precejšnje nezadovoljstvo.

Vendar priznanje v preiskovalnem postopku nima v sodnem procesu nobene teže, ker se ga lahko dobi s prisilo ali podkupnino, prav tako zaradi suma, da je Gabriele s svojim priznanjem morda hotel prikriti pravega krivca za afero Vatileaks. Poleg sodišča je primer preiskovala še komisija treh kardinalov, ki je spraševala tudi visoke cerkvene dostojanstvenike, med njimi kadinale, in je poročilo že izročila papežu, ni pa bilo še objavljeno in verjetno niti nikoli ne bo. Hkrati torej potekata dva procesa. V sodnem, javnem, ugotavljajo samo del dejstev, v cerkvenem, tajnem, pa jih zanimajo drugi podatki in ozadje. Nobenega dvoma ni, da majordom Gabriele ni kradel dokumentov v svojem imenu, o tem, kdo je v ozadju, se veliko ugiba. Paul Badde, novinar Welta, ki je blizu papežu Ratzingerju, na primer kot sokrivce navaja papeževo sodelavko Ingrid Stampo, škofa Josefa Clemensa in kardinala Paola Sardija. Ker Gabriele ne zna nemško, mu je moral nekdo naročiti, katere dokumente naj ukrade, in med najbolj osumljenimi je prav Ingrid Stampa, ki obvlada nemško in je uredila številna papeževa besedila. Bila je Gabrielejeva soseda v Vatikanu in pogosta obiskovalka njegovega doma.

Paolo Gabriele bo kaznovan z največ štirimi leti zapora, papež pa ga lahko kadarkoli pomilosti, tako med procesom kot po njem. Za izid sojenja bo pomembno, kaj bo na sodišču povedalo osem prič, ključno pa naj bi bilo pričanje papeževega osebnega tajnika Gänsweina, ki je vedel, kakšna pošta je prihajala za papeža. Monsinjor Gänswein je pričal že danes in med drugim povedal, da je začel sumiti Gabrieleja po tem, ko je ugotovil, da so trije dokumenti, objavljeni v novinarjevi knjigi, lahko prišli samo iz pisarne, ki si jo je delil z Gabrielejem.

To sojenje je nekaj posebnega, saj prvič v zgodovini sodijo tako tesnemu papeževemu sodelavcu.