Mala (globalna) zelena knjižica

To, da se je Kitajska vpisala v klub odgovornih, je neprecenljive vrednosti, njen populistični predsednik Hu Jintao pa je v New Yorku dvignil v zrak malo zeleno knjižico in oznanil začetek revolucije na azijskih tleh.

Objavljeno
22. september 2009 22.09
Zorana Baković
Zorana Baković
Kmalu potem, ko se je svet po koncu hladne vojne nehal deliti na rdeče in modre, se je začel naš planet odevati v zeleno in črno.

 

Takšna delitev je bila seveda bistvena tudi na podnebnem vrhunskem srečanju v New Yorku, na katerem se je morda odločalo o veliko pomembnejših vprašanjih obstoja človeštva, kakor je bilo videti na prvi pogled. Nekateri voditelji so bili matematično natančni: za rešitev sveta nam je ostalo le še sedeminpetdeset dni, kar bi lahko pomenilo, da bodo posledice nepopravljive, če ne bo do zasedanja v Københavnu izbruhnila zelena revolucija globalnih razsežnosti.

 

Kakor velja za vse revolucije, pa bodo tudi v zeleni neizogibne žrtve. Ta revolucija zahteva, da je treba več hoditi in se manj voziti, manj hladiti in se bolj znojiti, predvsem pa to, da ne bodo tisti, ki so bili še donedavna za rdečo zaveso protitržnih ideologij, zdaj tekmovali s tistimi drugimi, ki so 20. stoletje izkoristili za brezobzirno kopičenje denarja na račun tistega, kar se nam je vsem zdelo nekaj povsem samoumevnega - pitne vode, prostranih travnikov in neokrnjenih gozdov.

 

To, da se je Kitajska vpisala v klub odgovornih, je neprecenljive vrednosti, njen populistični predsednik Hu Jintao pa je v New Yorku dvignil v zrak malo zeleno knjižico in oznanil začetek revolucije na azijskih tleh. In ni bistveno, ali ga je k temu spodbudil japonski premier Jukio Hatojama s pogumno obljubo, da bo njegova država zmanjšala izpust ogljikovega dioksida, ali pa je morda hotel le prehiteti Indijo in se postaviti na čelo ekološkega gibanja držav v razvoju, preden bo to storil kdo drug.

 

Pomembno je, da je Kitajska navsezadnje spoznala, da ni odgovora na vprašanje, kaj je bilo prej - kokoš ali jajce, in da nima smisla vztrajati pri tem, da morajo za Zemljo prevzeti večjo odgovornost bogati, ki so jo onesnaževali s svojim razvojem, kakor tisti, ki jim je šele konec hladne vojne ponudil priložnost, da ozračje malce ogrejejo s svojimi škodljivimi plini. Ključno je bilo tudi to, da je antiimperialistično usmerjeni Hu Jintao spoznal, da so zdaj vse države z industrijskimi dimniki brez filtrov imperialisti skupnega planeta, ki čedalje teže diha, se vse bolj žalostno tali in ki mu grozi, da bo zbolel za neozdravljivo človeško gripo.

 

Dobro je tudi to, da je bilo podnebno srečanje neposredno pred vrhunskim srečanjem G20. Medtem ko se je v New Yorku govorilo o globalnem zelenem gibanju, vsi pa vedo, da revolucije stanejo, bodo v Pittsburghu glavno pozornost namenili okrevanju po finančni krizi, pri tem pa se vsi dobro zavedajo, kako počasno je to okrevanje in kako daleč je dokončna ozdravitev.

 

Svojevrstna tolažba je tudi to, da je na Kitajskem, denimo, prav finančna kriza vodstvo pripravila do tega, da nič več ne prelaga spreminjanja zbledele rdeče v sveže zeleno, kajti zakaj neki bi veliko državo spreminjali v svetovno delavnico umazanega blaga, ko se lahko zahodni trgi v hipu vznemirijo in zagrozijo s protekcionizmom, ko se domača javnost čedalje pogosteje dviga v upor proti onesnaženim jezerom in posekanim gozdovom, socializem pa vse hitreje odmira v smogu, v katerem ni več videti barv, razen črnega obupa?

 

Pomembno je tudi to, da je bila kitajska zelena knjižica dvignjena v zrak pred 60. obletnico komunizma v tej državi, ki danes veruje le še v pospešeni razvoj z dvomestno stopnjo rasti. V zadnjih desetletjih so Kitajcem obljubljali, da bodo voditelji sveta, če bodo le zvesti edini partiji, ki jih je tudi doslej uspešno vodila. Zdaj imajo resnično priložnost, da stopijo na čelo globalnega gibanja. Vendar ne ideološko rdečega ali ekološko črnega, temveč zelenega, v katerem se bodo združile vse države sveta.


Iz sredine tiskane izdaje Dela