Tiskane izdaje
Besedo in idejo o frankofoniji je konec 19. stoletja izumil francoski geograf Onésime Reclus.
Onésime Reclus je bil zanimiv človek, doma iz Béarna na jugozahodu Francije. Njegova družina je bila radovedna in odprta: iz nje so izšli znanstveniki, geografi in inženirji, veliko so potovali, odkrivali družbo in jezike. Besedo je prvikrat uporabil leta 1880, v knjigi Francija, Alžirija in kolonije, z njo pa je označil vse tiste, ki so govorili francosko, in tudi prostor zunaj Francije, kjer je bila francoščina v rabi; v Alžiriji, denimo, koder je odslužil del vojaščine. Dobro se je zavedal, da se tedanja Francija ne bi smela zapreti pred svetom in se omejiti na vojaške ambicije v razmerju do Nemčije. Opozoril je na veliko prednost francoščine, ker so jo govorili tudi ljudje na drugi strani Sredozemlja. Namesto da bi Francija pogledovala proti Renu, je hotel, da bi se obračala na jug. Prizadevanja predsednika Sarkozyja za Unijo za Sredozemlje nekako potrjujejo francosko tradicionalno usmerjenost k Mediteranu.
Ideja je torej vsenavzoča.
Še vedno je zanimiva, čeprav je preteklo veliko časa. Onésime Reclus je svet kosal kulturno in jezikovno, ne pa politično in fizično. Pod vplivom brata Elyséeja, velikega geografa, in nemškega utemeljitelja moderne geografije Carla Ritterja je trdil, da niso meje tiste, ki ločujejo, ampak nas zaznamuje okolje. Kdor živi ob morju, je drugačen od nekoga, ki prebiva ob vznožju gore, ali v nižini, ali ob reki. Okolje vpliva na kulturo in identiteto, jezik pa je odsev identitete in hkrati njeno orodje. V tem duhu je oblikoval koncept frankofonije kot prostora francoskega jezika in kulture.
Z izborom jezika kot merila za povezovanje je pokazal veliko izvirnosti.
Ideja je bila zelo napredna, kajti v tistem času je bil živ rasizem, prav tako antisemitizem, držalo je prepričanje, da je civilizacija nekaj zahodnega.
Pozneje se je frankofonska ideja razmahnila v kanadskem Québecu.
Québec, kjer so nastali zametki OIF, je – kot nekakšen jezikovni in kulturni žep med ZDA in anglofonsko Kanado – močno zaznamovan s katolištvom in frankofonsko identiteto. Quebečani se imajo od nekdaj za drugačne, v petdesetih letih pa je bila politična težnja po neodvisnosti še posebej poudarjena, močneje kakor danes. Nekateri pisci in teoretiki, povečini novinarji – Dostaler O'Leary, na primer – so se odločili, da bodo povezali frankofonske avtorje. Začelo se je torej z mednarodnim združenjem novinarjev francoskega jezika, ki se je pozneje prelevilo v Mednarodno zvezo frankofonskega tiska. Še danes obstaja.
In kako je gibanje preskočilo v Afriko?
Potem ko je novinar Jean-Marc Léger, prav tako iz Québeca, začel združevati umetnike in zatem še univerze, se je enega od sestankov frankofonskega kulturnega in tehničnega združenja udeležil tudi Léopold Sédar Senghor. Tedaj [sredi 50. let 20. stoletja] je bil državni sekretar v francoski vladi, pozneje pa prvi predsednik Senegala. Navdušil se je nad idejo, da bi frankofonijo dvignili na višjo raven, najprej na ministrsko in nato državno. Zastavljeni cilj je zasledoval celo življenje. Njemu se moramo zahvaliti za ustanovitev OIF, poprej poimenovane Agencija za kulturno in tehnično sodelovanje. Oblikovana je bila 20. marca 1970 na konferenci v nigrskem Niameyju, kjer se je povezalo 21 držav. Leta 1986 so ob podpori predsednika Françoisa Mitterranda pripravili prvi vrh frankofonije v Versaillesu. Prišlo je 41 delegacij.
Pri rojstvu so pomagali tunizijski predsednik Habib Burgiba, kamboški princ Norodom Sihanuk, tudi tedanja predsednika Madagaskarja in Libanona, pomembno vlogo je odigral predsednik Nigra Hamani Diori.
Senghorju ne bi uspelo povezati 21 držav, če se ne bi dogovoril s kolegi. Habib Burgiba je dejal, da je treba ustanoviti Commonwealth of Nations po francosko. Tudi predsednik Nigra je imel zelo pomembno vlogo pri povezovanju, kajti vodil je skupno afriško in malgaško organizacijo, predhodnico Afriške unije. Na čelu organizacije je imel veliko stikov z državniki in povezave s celim aparatom ljudi.
Zanimivo je, da je organizacija nastala kmalu po končani dekolonizaciji, ko so bila čustva zelo močna.
Nekaj let pozneje, da, dekolonizacija je bila končana v šestdesetih letih. Prvi predsedniki neodvisnih držav se niso odrekli stikom s kolonialnima Francijo in Belgijo, ampak so se, nasprotno, odločili, da jih bodo negovali in razvijali.
Bi lahko storili drugače?
Nekateri voditelji so, Seku Ture iz Gvineje, na primer. Verjamem, da so tisti državniki, ki so v okviru OIF ostali povezani s Francijo in Belgijo, ravnali modro. Kakor je generalni sekretar Abdou Diouf pred nedavnim opozoril na besede Léopolda Senghorja, so »v ruševinah dekolonializacije našli francoski jezik in ga ohranili kot zaklad«. Tudi za alžirskega pisatelja Kateba Yacina – pa je bila v Alžiriji dekolonizacija zelo boleča – je bila francoščina prav tako »vojni plen«. Dekolonializacija je imela različne plati, a, zagotovo, ni kazalo zavreči vsaj ene lepe – francoščine. Tunizijski predsednik Burgiba, na primer, bi lahko izbral arabščino za edini jezik, a se je odločil za dvojezičnost. Zavedal se je, da bo z ohranjanjem francoščine poskrbel za nove priložnosti.
Začelo se je z 21 državami, danes jih je že 75, od tega je 56 članic in 19 opazovalk. Po čem se ločujejo?
Članice imajo več pravic in več dolžnosti, opazovalke obojega manj. Iz držav opazovalk ni mogoče nabirati kadra in tamkaj ni možno organizirati frankofonskega vrha, tudi programi so krojeni po godu članic.
Lahko Slovenija, opazovalka od leta 1999, nekega dne postane članica?
Države opazovalke lahko napredujejo: Romunija in Bolgarija, na primer, sta se pridružili leta 1991, danes pa že imata status članice. In podobno še Grčija. Za organizacijo ni dobro, če ima preveč opazovalk, če preveč držav statusno obtiči na mestu. Opazovalstvo pomeni šibek in pasiven položaj, malo moči pri sodelovanju, usmerjanju politike organizacije, kratek odmev. Opazovalke niti ne smejo sodelovati na vseh sestankih.
Za status je odločilno tudi število govorcev francoščine.
Seveda, v državah članicah je francoščina navadno uradni jezik ali pa je francosko govorečih veliko oziroma zaseda francoščina pomembno mesto v šolskem sistemu, na univerzah, tudi v diplomaciji. Organizacija si močno prizadeva za uporabo francoskega jezika v mednarodnih povezavah in bilateralni diplomaciji.
Slovenski status ostaja za zdaj nespremenjen?
Kakor pogosto ponavljam, si morajo države same prizadevati in zaprositi za spremembo statusa. Od posamezne države je odvisno, kako izpolnjuje naloge, koliko je ambiciozna in kakšne izzive si postavlja. Seveda bi bil vesel, če bi Slovenija nekega dne statusno napredovala.
Francoski jezik, seveda, še zdaleč ni edino poslanstvo organizacije.
Jezik nas povezuje, je temelj, brez katerega ne bi bilo frankofonije. In vendar, si lahko predstavljajte, da bi se 75 voditeljev držav ukvarjajo z reformo pisave, jezikovnimi vprašanji? Sploh če vemo, da je med državami OIF veliko takih v razvoju, imajo ekonomske in socialne probleme, težave z vodo, zdravstvenim in šolskim sistemom, z ekologijo. Marsikje je treba šele poskrbeti za varnost posameznikov, za ustavno in politično stabilnost družbe ter odpraviti vojno, da bi lahko razmišljali o mestu francoščine. V ospredju so prav tako vprašanja, povezana s trajnostnim razvojem in solidarnostjo: v organizaciji so velike in bogate države – dve, Francija in Kanada, sta v skupini G20 –, ki so precej solidarne z drugimi. Pod tretjo točko se OIF ukvarja še z vsem, kar zadeva izobraževanje in poklicno izobraževanje. Družba, v kateri šolski sistem ne deluje, namreč ne more biti demokratična in predvsem ne more rasti in se razvijati. Pomembno poglavje sta prav tako okolje in energetika, dostop in razpolaganje z energijo, kajti brez spoštovanja okolja ni trajnostnega razvoja. Prav tako poudarjamo mesto novih tehnologij, do katerih mnogi še vedno nimajo dostopa, in osredotočamo se na mladost in vprašanja, povezana z izobraževanjem deklet in statusom žensk. Družba, v kateri ženske nimajo enakih možnosti, težko demokratično in ekonomsko napredujejo. Nenazadnje je poudarek tudi na francoskem jeziku in kulturi ter promociji in izmenjavi tako umetnikov kakor umetniških del. Organizacija, seveda, tesno sodeluje z drugimi povezavami, z OZN, EU, Svetom Evrope, Arabsko ligo, Afriško unijo, kajti od osemdesetih let prejšnjega stoletja si močno prizadeva, da bi izstopila iz okvira držav, ki so bile nekoč francoske in belgijske kolonije, in se odpira državam srednje in vzhodne Evrope. S takšno politično odločitvijo si je precej okrepila avtoriteto v razmerju do drugih organizacij.
»Jeziki izgubljajo funkcionalnost na nekaterih področjih, kjer vsi uporabljajo angleški besednjak, od Špancev do Kitajcev. In to se mi zdi nevarno. V medijih, na primer, še posebno na televiziji je slišati veliko anglicizmov. V enem stavku slišiš več angleških besed in se upravičeno vprašaš, za kateri jezik sploh gre.«
Poskuša tudi nekako vplivati nanje in tako pomagati, na primer, Sloveniji pri kandidaturi za nestalni sedež v varnostnem svetu OZN v obdobju 2012–2013?
Mislim, da ni skrivnost, da se je vaš predsednik vlade sestal z generalnim sekretarjem OIF [8. marca v Parizu]. Mislim, da je bil del pogovora namenjen statusu Slovenije v varnostnem svetu ZN.
Kako se je OIF odzvala na prebujanje arabskega sveta? Vemo, da je Francija, zaradi močnih povezav z zdaj že padlima režimoma v Tuniziji in Egiptu, arabsko pomlad pozdravila pozno, tudi Evropska unija je bila vsaj sprva zelo zadržana.
OIF je multilateralna organizacija, katere naloga ni dajati lekcij posameznim državam. Politično in tudi etično bi bilo kaj takega sporno. Zato pa izražamo mnenje in dajemo nasvete, čeprav previdno. A v naravi naše organizacije je, da podpremo arabsko pomlad, naše vrednote, zaznamovane z razsvetljensko filozofijo, so ubrane z zahtevami narodov po večji svobodi in s pravicami do novih voditeljev. Ne moremo biti zadovoljni z razmerami, v katerih se ljudje počutijo nesrečne. Organizacija in generalni direktor Abdou Diouf sta pozdravila spontano demokratično gibanje na severu Afrike in po svoje tudi modrost predsednikov Ben Alija in Hosnija Mubaraka, da sta znala oditi z oblasti.
Politiko je treba, vsaj teoretično, moralizirati.
Tudi praktično, vedno, kar seveda ni lahko, kajti nikoli nismo sami, ampak smo povezani z drugimi. Pri OIF poskušamo biti pragmatični in vemo, da mnoge odločitve niso enostavne, vendar pa realpolitika ne sme voditi v teptanje narodov. Takšna politika je zgrešena, zgodovina pa se vedno maščuje.
Francoščino govori 220 milijonov Zemljanov. Veliko ali malo?
Če preverite seznam jezikov po številu govorcev, so na prvem mestu resda Kitajci in tudi Indijci so visoko na lestvici. Toda če pomislite na razpršenost, je mandarinščina lokalno določena, francoščino pa je slišati na vseh celinah. Na vsaki je tudi vsaj po ena država, kjer ima status uradnega jezika. Da je po angleščini najbolj razširjen jezik na svetu, je velik privilegiij. Z nemščino ni tako, s španščino tudi ne, z arabščino ali ruščino prav tako. Resda ni malo takih, ki tarnajo, češ: katastrofa, francoščina izgublja veljavo, število govorcev se krči. Toda sam pravim, da je njen položaj že tako in tako izjemen. Francoščina je, po angleščini, tudi drugi jezik diplomacije.
V preteklosti je bilo obrnjeno, prvo mesto v diplomaciji je zasedala francoščina.
S tem vprašanjem sem se veliko ukvarjal. Dolgo časa so, kakor je veljajo nenapisano pravilo, vse pogodbe zapisovali v francoščini. Tradicijo je po koncu prve svetovne vojne prekinil ameriški predsednik Wilson, ker pač ni znal francosko in je želel, da bi sporazume zapisovali v angleščini. Nekako tako se je angleščina začela uveljavljati, še okrepila pa se je po drugi vojni, zaradi vloge, ki so jo odigrale ZDA. Za dinamiko niso zaslužni naši britanski prijatelji, ampak ekonomska in kulturna moč ameriških prijateljev.
Kakšna je vaša naloga vodje programa francoščina v diplomaciji?
Potem ko so leta 1997 voditelji držav na vrhu v Hanoju opozorili na rabo francoščine v velikih mednarodnih organizacijah, je OIF pripravila program, po katerem naj bi okrepili mesto in rabo francoščine predvsem med strokovnjaki, povezanimi z delovanjem EU. Obrnili smo se na državna ministrstva in stalna predstavništva držav pri EU v Bruslju in – v sodelovanju s francoskimi kulturnimi instituti, tudi z Alliance Française, še z belgijsko in luksemburško stranjo – ponudili tečaje diplomatske francoščine za njihove strokovnjake, doma in v Bruslju. Tako se je v treh letih izšolalo tudi tristo slovenskih uslužbencev; da bi se lahko pogajali in pisali v francoščini.
Se lahko zgodi, da bo angleščina oziroma globalščina pokopala nekatere jezike?
Jeziki izgubljajo funkcionalnost na nekaterih področjih, kjer vsi uporabljajo angleški besednjak, od Špancev do Kitajcev. In to se mi zdi nevarno. V medijih, na primer, še posebno na televiziji je slišati veliko anglicizmov. V enem stavku slišiš več angleških besed in se upravičeno vprašaš, za kateri jezik sploh gre. V posameznem jeziku je treba znati izraziti vse, v nasprotnem bosta obstajala dva tipa: v enem bo mogoče povedati vse, v drugem, šibkejšem, pa samo določeno. In ker prvega vsi zagotovo ne bodo nikoli obvladali, bi to pomenilo, da se vsi niti ne bodo zmogli izražati oziroma bo omejeno njihovo razumevanje.
Večkrat ste omenili politično dimenzijo frankofonije. Morda utegne kdo navreči kaj o prefinjeni obliki kolonializma, vsaj jezikovni.
O kolonializmu govorimo, kadar določena država vsiljuje drugi svojo kulturo, ekonomijo, navadno po vojaški poti ali z ekonomsko premočjo. Ne bi rekel, da je bilo s frankofonijo Sloveniji kaj vsiljeno. Številne države so se ji pridružile v obdobju, ko se je končala hladna vojna. Tudi Slovenija se je odločila, da se bo, politično avtonomna, pridružila mednarodni organizaciji, s katero ima skupno vizijo in vrednote. V devetdesetih letih so številne države s pridružitvijo frankofoniji izrazile svojo usmerjenost k Zahodu.
Stéphane Lopez je vodja programa Francoščina v diplomaciji pri Mednarodni organizaciji za frankofonijo. Jezik je zanj sredstvo izražanja in povezovanja, tudi igra. Sam govori francosko, špansko, španščina je njegov materni jezik, angleško, nemško, naučil se je tudi jezikov držav, kjer je bival in služboval kot uslužbenec francoskega zunanjega ministrstva: dve leti na Madžarskem, štiri leta v Egiptu in prav toliko v Turčiji. »Nikoli ne rečem, da znam arabsko, madžarsko ali turško, vendar pa svoje madžarske, arabske in turške prijatelje rad presenetim z govorico, ki je ne bi pričakovali.« O jezikovni politiki in raznolikosti tudi predava, na Sorboni (Paris III) in univerzi Paris Dauphine.
Naše okolje je tradicionalno spojeno z nemškim govornim okoljem, tekmecem Francije.
Danes je med Francijo in Nemčijo morda mnogo več sodelovanja kakor pa tekmovalnosti, Francija se velikokrat zgleduje po Nemčiji, a o tem seveda ne morem govoriti. Nekatere države so tradicionalno bolj povezave z germanofonskim ali nemškim kulturnim okoljem, pa so se kljub temu pridružile v OIF, Avstrija, na primer. Morda je hotela pokazati, da ni Nemčija, kakor tudi Andora morebiti poudarja, da ni Španija. Zakaj pa se ne bi vi morda enkrat povezali v slavofonijo? Za današnji svet, ki ima nemalo težav, bi bilo dobro, da bi imel čim več organizacij. Možne bi bile še druge jezikovno-kulturne povezave, rusofonija, turkofonija. Zakaj pa ne?
