Tiskane izdaje
Johannesburg - Nekdanji predsednik Južnoafriške republike in ikona boja proti apartheidu Nelson Mandela je danes praznoval 90. rojstni dan. Ob tej priložnosti je obsodil družbene neenakosti in izrazil obžalovanje, da je JAR zajela revščina. Zato je pozval bogate, naj delijo svoje bogastvo z revnimi.
Mandela je rojstni dan obeležil v družinskem krogu v vasi Qunu na jugovzhodu države, kjer je preživel del svojega otroštva. Ob tem je med drugim priznal, da bi si v času, ko se je boril proti apartheidu in vodil JAR, želel več časa preživeti z družino. "A tega ne obžalujem," je poudaril. Mandela je zaradi boja proti apartheidu skoraj tri desetletja preživel v zaporu.
Sicer je Mandela danes predvsem obžaloval revščino v domovini. "V JAR so številni bogati ljudje, ki bi lahko delili svoje bogastvo s tistimi, ki niso imeli možnosti izviti se iz revščine," je dejal.
Borec proti apartheidu in Nobelov nagrajenec za mir je še menil, da ima srečo, da je doživel 90 let. Hkrati je obžaloval dejstvo, da je podeželja in mesta v JAR zajela revščina. "Če ste revni, nimate veliko možnosti, da bi dolgo živeli," je dejal.
JAR je prva gospodarska sila Afrike, kljub temu 43 odstotkov od 48 milijonov prebivalcev države živi pod pragom revščine, razkol med prihodki pa še samo narašča.
Mandelo, sina poglavarja iz plemena Kshosaso, so leta 1964 obsodili na dosmrtno ječo, posledično pa je postal simbol boja proti rasnemu razlikovanju, s katerim si je belopolta manjšina v JAR zagotovila prevlado. Zaradi politike apartheida so JAR leta 1961 izključili iz Britanske skupnosti narodov (Commonweatlh) in leta 1974 iz ZN.
K odpravi apartheida je veliko prispeval predsednik JAR v letih 1989-1994 Frederik Willem de Klerk, ki se je odrekel politiki rasnega razlikovanja. Dosegel je tudi izpustitev Mandele, ki je v ječi preživel 27 let, uzakonitev temnopolte opozicije in preklical izredno stanje, uvedeno leta 1986.
Njegove reforme je na referendumu leta 1993 podprlo 68,7 odstotka belcev. Kljub pogostim protestom in spopadom med temnopoltimi in belci ter različnimi temnopoltimi skupinami so novembra 1993 podpisali sporazum o prehodni ustavi, ki je veljala do leta 1999. Za zasluge pri odpravi apartheida sta de Klerk in Mandela leta 1993 prejela Nobelovo nagrado za mir.
Z uspešno demokratizacijo se je končala tudi mednarodna osamitev JAR. ZN so oktobra 1993 ukinili vse sankcije proti tej državi, maja 1994 je bila sprejeta v Organizacijo afriške enotnosti, današnjo Afriško unijo, junija istega leta pa je znova postala članica Commonwealtha. Mandelo je leta 1999 na predsedniškem položaju nasledil sedanji predsednik Thabo Mbeki.
Osem Mandelovih naukov za voditelje (Iz tiskane izdaje Dela)
Pravo ime Nelsona Mandele Rolihlahla v jeziku ljudstva Xhosa pomeni dobesedno trganje veje z drevesa, v prenesenem pomenu pa rogovilež. Nemirov je povzročil za več življenj: domovino Južno Afriko je rešil sistema nasilnih predsodkov in pomagal združiti belce in črnce, zatiralce in zatirane, kar se ni zgodilo nikoli prej v zgodovini, v Timu piše Richard Stengel. Ta je v devetdesetih letih skoraj dve leti sodeloval z Mandelo pri nastajanju avtobiografije Long Walk to Freedom (Dolga pot do svobode), pred letošnjim praznovanjem pa se je z njim pogovarjal še o značilnostih dobrega voditelja.
Mandela, od vseh na svetu najbliže posvetnemu svetniku, se ima za nekaj daleč banalnejšega: za politika. Strmoglavil je apartheid in ustvaril nerasistično demokratično Južno Afriko, natančno vedoč, kdaj in kako privzeti vlogo bojevnika, mučenca, diplomata ali državnika. Je mojster taktike. Kako zelo svet potrebuje njegove darove taktika, aktivista, politika, se je pokazalo 25. junija v Londonu, ko je obsodil divjaštvo zimbabvejskega predsednika Roberta Mugabeja. Madibova pravila (Madiba je ime njegovega klana in tako ga kličejo bližnji), kakor jih je iz pogovorov z Mandelo izluščil Stengel, so nadvse praktična, sad izkušenj in naravnana tako, da povzročajo motnje, nered, ki nas sili k razmisleku, kako bi svet naredili boljši.
Prvo pravilo: pogum ne pomeni odsotnost strahu, temveč navdihovati druge, da premagajo strah, Stengel ponazarja z Mandelovim poletom v Natal k zulujskim privržencem. Pred pristankom je eden od motorjev letala odpovedal. Med potniki je zavladala panika, Mandela pa je mirno sedel in bral časopis. Drugi so se ob pogledu nanj pomirili. Ko se je pilotu nazadnje le posrečilo varno pristati, je dejal: »Moj bog, kako me je bilo strah!« Strah je spoznal med tajnim delovanjem, med procesom v Rivonii, ki se je končal z obsodbo na zapor, v ječi na Robben Islandu. Naučil se je delati neustrašnega in s tem navdihovati druge. Jetnikom na Robben Islandu je že pogled nanj zadostoval, da so zdržali nekaj dni. Njemu pa je zavest, da je njihov vzornik, dajala moč, da premaga lastni strah.
Drugo pravilo: vodi spredaj, a ne puščaj svoje baze zadaj. Ko so Mandelo po operaciji prostate leta 1985 ločili od sojetnikov, prvič po 21 letih, jih je potolažil, da bo iz tega morda še kaj dobrega. Na lastno pest je začel pogajanja z vlado apartheida. Afriški narodni kongres je to neverjetno pobudo imel za izdajstvo, Mandela pa ga je prepričeval, da ima prav. Njegov sloves je visel na nitki. Vsakemu sojetniku posebej je razložil, kaj počne. Počasi jih je pridobil. Njegov cilj (en človek, en glas in strmoglavljenje apartheida) je bil neomajen, vse, kar bi mu lahko pomagalo do njega, pa je imel za taktiko. Je najbolj pragmatičen med idealisti. Ječa mu je dala sposobnost, da gleda daleč naprej. Ni razmišljal o dnevih in tednih, temveč o desetletjih, vedoč, da ima zgodovino na svoji strani.
Tretjega pravila: vodi od zadaj in pusti drugim prepričanje, da so spredaj ga je kot dečka naučil plemenski kralj Jongintaba, ki ga je vzgajal. Na sestankih so se možje zbrali v krogu. Kralj je poslušal vse in spregovoril zadnji. Ni naloga voditelja, je govoril, da ukazuje ljudem, kaj naj naredijo, temveč da oblikuje sporazum. »Ne posegajte v razpravo prezgodaj!« Bistvo vodenja je tudi, da dovoliš, da te vodijo. »Modro je pripraviti ljudi, da naredijo stvari v prepričanju, da so si jih izmislili sami.«
V skladu s četrtim pravilom: spoznaj sovražnika in se pouči o njegovem najljubšem športu se je Mandela že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja začel učiti afrikanščine, jezika belih Južnoafričanov, ki so uveljavili apartheid. Hotel je razumeti njihov pogled na svet, vedoč, da se bo nekoč moral pogajati z njimi. To je bila strateška poteza v dveh pogledih: jezik mu je omogočil, da je razumel sovražnikove prednosti in šibkosti in temu primerno oblikoval taktiko. Po drugi strani se mu je prikupil: njegovi nekdanji ječarji so bili prijetno presenečeni nad njegovo pripravljenostjo govoriti afrikanščino. Poučil se je o ragbiju, priljubljenem športu Afrikanarjev, da se je lahko pogovarjal o njem. Razumel je, da črnce in Afrikanarje druži prepričanje, da so Afričani. Vedel je tudi, da so Afrikanarji žrtve britanske vlade in da jih beli britanski naseljenci prezirajo. Zaradi kulturne manjvrednosti so trpeli skoraj enako kot črnci. Mandela je kot odvetnik v ječi celo pomagal paznikom pri sodnih težavah. Doumel je, da se je mogoče pogajati tudi z najslabšimi in najsurovejšimi.
