Tiskane izdaje
Peking - Da na vrhunskem srečanju G20 ne bi povsem prevladala grška drama, sta kitajski predsednik Hu Jintao in francoski predsednik Nicolas Sarkozy sklenila pogajanja o odhodu dveh pand v živalski vrt v Beauvalu. Francozi bodo morali tako še nekaj časa počakati na črno-bele medvedke, ki v živalskih vrtovih pritegnejo največje število obiskovalcev.
Čeprav obe strani trdita, da bo sporazum podpisan že v kratkem, so nedavni komentarji Jih Liquna, predsednika nadzornega odbora Kitajske investicijske korporacije (CIC), o evropskem socialnem programu kot spodbujevalcu lenobe zbudili sumničenja, da je bil odhod pand preložen iz pedagoških razlogov. Pande so namreč s svojimi počasnimi gibi in zaspanim videzom navdih za počitek in brezdelje.
Ti medvedki so leni celo, kar zadeva parjenje, tako da si morajo njihovi skrbniki izmišljati vse mogoče načine, da bi se živali razmnoževale in da bi rešili ogroženo vrsto. Kot meni Jin, potrebujejo Evropejci drugačno maskoto - takšno, ki bi jih spodbujala k delu, ne pa k spanju.
V intervjuju za televizijo Al Džazira je Jin pojasnjeval pogoje, pod katerimi bi bila Kitajska pripravljena prispevati del svojih deviznih rezerv v sveženj, namenjen reševanju evrskega območja. Nekdanji namestnik finančnega ministra z bogatimi izkušnjami v Azijski banki za razvoj, v kateri je opravljal funkcijo podpredsednika, ima zdaj na skrbi 400 milijard dolarjev, kolikor jih je Kitajska vzela iz skupnih deviznih rezerv in jih usmerila v naložbene projekte onstran svojih meja.
Velik del tega denarja si želi CIC umestiti nekam znotraj Evropske unije, vendar se bo to, kot je v pogovoru za Al Džaziro potrdil Jin Liqun, zgodilo le pod pogoji enakopravnega partnerstva, ki bi Kitajski jamčilo finančno upravičenost takšne naložbe.
Kaj vse pa zahteva enakopravno partnerstvo? Eden od dejavnikov je tudi enakomerna delovna obremenitev, če bi sodili po Jinovi oceni ključnega evropskega problema.
»Če pogledate težave, ki so prizadejale evropske države, izvirajo izključno iz izčrpane socialne družbe,« je dejal Jin. »Menim, da so evropski zakoni o socialnem varstvu preživeti, zakoni o delu pa naravnost kličejo k lenobi in nemarnosti. Evropski sistem spodbud je popolnoma neustrezen.«
Medtem ko je Jin Liqun govoril o tem, da ne bi smeli spodbujati nedela in da je prav to tisto, kar počne evropska sociala, sem se spomnila številnih komentarjev Kitajcev, ki so nekaj časa prebivali v Evropi. »Vi preveč dobro živite!« je poudarjal profesor Gao Wangling vsakič, ko se je vrnil z Dunaja, iz Pariza, Rima ali Londona. »Vse pri vas je namenjeno uživanju, človek nima občutka stresa.«
Že prej so bili Kitajci, ki so delali v tujih družbah v Pekingu, osupli, ko je kateri od njihovih evropskih kolegov odšel na dopust za tri tedne ali celo mesec dni. Tudi Kitajci poznajo počitnice, a so te v glavnem omejene na podaljšane praznike okoli tradicionalnega novega leta ali dneva republike. V proizvodnih dvoranah pa celo vikendi ne obstajajo. Dela se tudi po 12 ur na dan, in to za okoli 100 evrov mesečno.
Kitajci težko prikrivajo zavist, ko jim Evropejci pripovedujejo o brezplačnem ali skorajda brezplačnem šolanju in zdravljenju v njihovi domovini. Na Kitajskem je zdravstveno zavarovan (na podeželju je zdravstveno zavarovanje šele v poskusni fazi) le manjši del prebivalstva, tisti, za katere velja socialni sveženj, pa plačujejo visoke participacije za vsak resnejši zdravstveni poseg. Cena šolanja je odvisna od stopnje in kakovosti šole, tako da morajo otroci kmetov pogosto zapustiti šolske klopi, ker družina kratko malo ne more zaslužiti toliko, da bi lahko plačevala šolnino.
»Zakaj naj bi, na primer, v nekaterih članicah Evropske unije ljudje delali do 65. leta, medtem ko gredo v drugih ljudje v pokoj pri 55 letih in nato veselo poležavajo na plaži?« je Jin Liqun retorično vprašal novinarja Al Džazire. »To ni pošteno. Sistem socialnega zavarovanja je dober za zmanjševanje premoženjskih razlik in pomoč prizadetim, vendar družbe s socialnimi programi ljudi ne bi smele spodbujati k temu, da slabo delajo.«
Potem ko je Jin kar nekajkrat poudaril, da »mi, Kitajci, delamo zelo pridno, da bi zgradili svojo državo in šli naprej«, je opozoril, da noben sistem ni tako dober, da ga ne bi bilo treba nikoli spremeniti. Seveda je imel pri tem v mislih evropski sistem. Zdi se, kot da bi hotel reči: nikar se ne zgledujte po pandah. Raje se zgledujte po neutrudnem kitajskem bivolu.
