Tiskane izdaje
Aman – Letošnje leto, ne le pomlad, ves arabski svet pretresajo zgodovinski dogodki. Zaradi ljudske vstaje so zapored padli tiranski režimi v Tuniziji, Egiptu in Libiji, kjer se vojna še vedno ni končala. Podobno velja za Jemen. V Bahreinu in Siriji oblasti, tudi zaradi popolne brezbrižnosti mednarodne skupnosti, še naprej obračunavajo s svojimi državljani. Ob tem je palestinska oblast v Združenih narodih vložila kandidaturo za polnopravno članstvo, ki bi v resnici pomenilo palestinsko državnost. Od vseh trdovratnih bližnjevzhodnih režimov – z izjemo »nedotakljive« Saudske Arabije – jo je še najbolje »odnesla« hašemitska kraljevina Jordanija, ki jo vodi kralj Abdulah, ki je sredi protestov v Egiptu, ko so se jezni protestniki začeli zbirati tudi v središču Amana, zamenjal predsednika vlade in ljudstvu obljubil reforme. Protesti, sicer mirni in ne ravno množični, še vedno potekajo, saj se v devetih mesecih ni kaj dosti spremenilo.
V Amanu smo se pogovarjali z »novim« predsednikom jordanske vlade Marufom al Bahitom, ki jordansko vlado vodi že drugič. Nekdanji vodja varnostno-obveščevalne službe, general in veleposlanik v Izraelu in Turčiji, nam je povedal, da je arabski svet trenutno v hudi krizi in da se riše nov politični zemljevid Bližnjega vzhoda. Ljudstvu obljublja »še več reform« in poudarja, da Jordanija stoodstotno podpira nastanek palestinske države, kar ob dejstvu, da palestinski begunci in njihovi potomci sestavljajo skoraj polovico jordanskega prebivalstva, nikakor ni presenetljivo.
Palestinci so v OZN pred dvema tednoma vložili kandidaturo za polnopravno članstvo. Jih podpirate?
Seveda. Čas je, da se stvari razrešijo in Palestinci končno dobijo svojo državo. S tem problemom živimo že 63 let. To niso bila mirna leta, gre za enega najdaljših konfliktov v človeški zgodovini, zato Izraelce večkrat vprašam, ali je njihov namen postaviti svetovni rekord. V Jordaniji, kamor je pribežala večina palestinskih beguncev, se počutimo kot del te neskončne zgodbe in vedno bomo podpirali palestinsko željo po državi. Palestinskemu predsedniku Abu Maznu (Mahmudu Abasu), ki so ga tako Izraelci kot Palestinci stisnili v kot, ni preostalo drugega, kakor da odide v New York in nagovori generalno skupščino.
Mirovna pogajanja že dolgo stojijo. Izrael uporablja taktiko čakanja in opazovanja. Medtem na zasedenem Zahodnem bregu in v vzhodnem Jeruzalemu, ki ga Palestinci vidijo kot prestolnico svoje države, rastejo nove in nove židovske naselbine. To je nesprejemljivo in močno škoduje mirovnemu procesu. Gradnja naselbin nikakor ne pomaga pri reševanju konflikta, saj onemogoča, da bi se med Izraelci in Palestinci vzpostavilo vsaj minimalno zaupanje, ki je ključno za uspeh mirovnih pogajanj. Vladi izraelskega premiera Benjamina Netanjahuja je za to kaj malo mar. V židovskih naselbinah živijo priseljeni tujci, tam cveti tudi skrajna ideologija. Mednarodna skupnost bi morala biti bolj pozorna in – predvsem – načelna.
Američani so pri glasovanju o palestinski državnosti napovedali veto in s tem onemogočili nadaljnja pogajanja. Kljub temu ne smemo izgubiti upanja. Še vedno obstaja priložnost za rešitev palestinsko-izraelskega spora po mirni poti.
Ena ključnih palestinskih zahtev je vrnitev beguncev na domove, od koder so bili pregnani med nakbo (slovensko: katastrofa) leta 1948. Je to zgolj simbolna zahteva, je kaj takega sploh uresničljivo – to je za vašo državo ključno vprašanje, mar ne?
Drži. To ne sme biti zgolj simbolna zahteva, ampak zelo konkretna gesta. Nikakor ne gre pričakovati, da bi se z mirovnim sporazumom, ki bi omogočil vrnitev beguncev na zasedena ozemlja, proti Izraelu usuli tisoči avtobusov. Minilo je ogromno časa. Mnoge korenine so bile izruvane. Po naših podatkih v Jordaniji o vrnitvi v Palestino razmišlja okoli deset odstotkov beguncev in njihovih potomcev. O tem, ali se bodo vrnili ali ostali, bodo odločali sami. To ni veliko ljudi in Izraelci se nimajo česa bati. A begunci so velika odprta rana, ki se mora enkrat zaceliti. Gre za žive ljudi in njihove usode, zato je po mojem mnenju begunsko vprašanje celo pomembnejše od vprašanja meja ali statusa Jeruzalema.
Kako na bližnjevzhodni mirovni proces vpliva »arabska pomlad« in kakšno je – v novih okoliščinah – stanje mirovnega dogovora med Jordanijo in Izraelom?
Nove razmere vsekakor vplivajo na odnose. Navzven in navznoter. Kar zadeva naš mirovni dogovor z Izraelom, je ta odvisen od celostnega položaja v regiji. Ko smo podpisali dogovor, smo ga razumeli kot le enega od korakov, ki bodo pripeljali do trajnega miru. S tem podpisom se ni nič končalo. Pričakovali smo, da se bodo stvari hitro in učinkovito razreševale, a se to ni zgodilo. Žal. Mimogrede, podpora mirovnemu dogovoru se je v Jordaniji v zadnjih letih močno zmanjšala. Naša država si želi, da bi čim prej dosegli mirovni sporazum in uredili status. Izraelci čakajo in opazujejo, kot sem že dejal, in to je škodljiva taktika. Za vse nas. Nekaj bodo morali narediti. In pri tem ima zelo pomembno vlogo mednarodna skupnost, ki ne sme več čakati.
Kako na mirovni proces in na razmere v Jordaniji vplivajo dogodki v sosednji Siriji, kjer režim predsednika Bašarja al Asada brutalno obračunava s svojimi nasprotniki?
Sirija je ena od najpomembnejših držav v regiji. Radi bi videli, da bi v Siriji zagnali reforme in da bi se ustavilo prelivanje krvi. Oblasti v Damasku smo večkrat sporočili, naj ustavijo nasilje in se obrnejo v prihodnost.
Kje je po vašem mnenju v vrelišču arabske pomladi Jordanija?
V Jordaniji reforme izvajamo že dlje časa, z njimi smo začeli še pred izbruhom protestov po arabskem svetu. Sprejeli smo amandmaje k ustavi. Poteka več reform, predvsem volilnega sistema. Res pa je, da je arabska pomlad tudi v Jordaniji pospešila spremembe. Kralj Abdulah ves čas poudarja, da moramo prisluhniti ljudem in sprejeti konkretne ukrepe, jordanski politični sistem pa bo postal podoben evropskim parlamentarnim demokracijam. Postopoma seveda. Najprej bomo izvedli provincijske volitve in spremenili nekaj ustavnih zakonov. Naslednje leto pa bomo izvedli parlamentarne volitve v skladu z novim, modernejšim zakonom.
Arabska pomlad je močno spremenila geostrateški zemljevid Bližnjega vzhoda.
Spremembe so veliko bolj politične kot geostrateške. Za zdaj se ni spremenila nobena meja in v regijo niso prišli novi tuji vladarji. Tudi notranja zavezništva so bolj ali manj nespremenjena. V resnici pa so se spremenile politične strategije in notranja dinamika.
Verjetno pa ne morete zanikati, da v regiji poteka tako imenovana »bližnjevzhodna hladna vojna«, v kateri sta se oblikovala dva močna tabora – eden okrog Saudske Arabije in drugi okrog Irana?
Seveda. Priznati moramo, da je arabski svet v krizi. V hudi krizi. Delovanje arabskega sveta, Arabske lige, če hočete, je bilo prizadeto, poškodovano in paralizirano. To je ustvarilo vakuum, ki so ga izkoristile nekatere regionalne sile. V tem okviru bi lahko omenili Izrael, Turčijo, Iran … Paraliza »arabskega sistema« bo še trajala. Delno je za to odgovorna tudi mednarodna skupnost na čelu z ZDA in EU, ki preprosto nimata stališč o dogajanju v arabskemu svetu. Ne veste, kaj bi z nami. To je zelo škodljivo. Še posebej, kar zadeva Evropo, saj ste nam bližje in imamo skupno zgodovino.
Zakaj je tako?
Zaradi naklonjenosti Izraelu. Barack Obama je pred dnevi jasno dejal, da je vez med Izraelom in ZDA nemogoče pretrgati. Če hoče biti pošten mirovni posrednik, to nikakor ni prav.
Obama je med že skoraj pozabljenim nagovorom islamskega sveta v Kairu obljubil, da bodo Palestinci dobili svojo državo. Namesto države jim je dal – veto.
Tako je. To ne vodi k rešitvi.
