Tiskane izdaje
Nekaj minut za tem, ko sem se danes zjutraj pri frizerju naročila za 23. julij dopoldne, sem se z dlanjo tlesknila po čelu, saj sem se spomnila, da smo že vstopili v obdobje matematičnega življenja. Pravilo parnih in neparnih števil je dva tedna in pol pred olimpijskimi igrami temelj novega načina razmišljanja, jaz pa sem povsem spregledala, da od danes in vse do 20. septembra ne bo več spontanih zmenkov in prostih odhodov v mesto - z avtom.
Dvajsetega julija je namreč v Pekingu začel veljati režim vožnje, ki mu pravijo parne tablice na parni datum. Uvedli so ga, da bi prepolovili število vozil na cestah ter z zmanjšanjem izpušnih plinov in neznosne gneče prizanesli olimpijskemu ozračju. Načrtovanje življenja se mora tako ujemati s koledarsko primernostjo avtomobilskih tablic, in ker se moja številka končuje s 6, sem dogovor s frizerjem nemudoma premaknila v območje parnega. Če pomislim na grozeče številke policistov na ulicah in na tri obroče varnostnega preverjanja vozil, v katerih sodelujejo oboroženi specialci, mi niti na misel ne pride, da bi tvegala in nekaj ulic prevozila v napačni matematični kombinaciji.
Približevanje olimpijskih iger na trenutke občutimo kot priprave na vojno. V Pekingu resnično poteka velika bitka za čist zrak, ki ostaja ena od neuresničenih obljub iz časa, ko so kitajske oblasti trdile, da bodo to zelene igre, odprto pa je tudi bojišče, na katerem zatirajo vsako možnost terorističnega napada na glavno mesto, ko se bo v njem na slovesnem odprtju zbralo skoraj 90 tujih državnikov. Zaradi vsega tega v 17-milijonski metropoli prevladuje čudna mešanica veselega razpoloženja in vojaške strogosti, simbolov odprtosti do zunanjega sveta in najrazličnejših zapor, preverjanja, rentgenskih naprav in skritih kamer. Človek le s težavo ugotovi, ali olimpijske igre prinašajo prebivalcem Pekinga veliko zabavo in priložnost, da se izkažejo kot veličastni gostitelji, ali le obdobje mučnega življenja, sestavljenega iz parno-neparnega preštevanja trenutkov, ob katerih sme človek zadihati in pozabiti na stotine novih prometnih predpisov, zakonskih omejitev in partijskih opozoril.
Vse, kar se v Pekingu počne, gradi in prireja, mora biti veliko že po definiciji cesarskega mesta in ambicij velesile, tako da so tudi olimpijske igre zasnovane kot veliki vstop Kitajske v svetovno elito naj-naj držav, ki so finančno, organizacijsko ter seveda politično in varnostno zmožne prirediti megazabavo še nikoli videnih razsežnosti in nepozabnih učinkov. No, tako kot se vedno zgodi v deželi, ki verjame, da je veliko lepo, je majhno tudi tokrat potlačeno, podcenjeno in pogosto brezobzirno žrtvovano v imenu največje politične naloge, v katero so se olimpijske igre spremenile na vseh ravneh - od partijskega politbiroja, v katerem voditelji trepetajo, ali bo šlo vse po maslu, do uličnih komitejev, ki so med upokojence razdelili nove rdeče trakove in jim zdeklamirali stara navodila, kako naj poročajo o sumljivem dogajanju v soseski.
Tako kot pri vsakem velikem pospravljanju - in Peking je te dni ves vpet v vsesplošno čistilno akcijo - se težave skrivajo v podrobnostih in največkrat izvirajo iz megalomanskega zanemarjanja nalog. Čeprav so se oblasti v preteklih sedmih letih še tako trudile zapreti velike tovarne, se s približevanjem začetka iger zdi, da je zrak bolj umazan, temperature višje kot običajno, vlaga pa tako neznosna, da že razpravljajo o tem, kako pripraviti športnike na razmere, v katerih zagotovo ne bodo dosegali novih rekordov.
V tednih pred velikim dogodkom so začasno zaprli skoraj 300 majhnih tovarn v širokem krogu okoli Pekinga (vse do bližnjega mesta Tianjina), prepovedali vožnjo 300 tisoč tovornjakom in dostavnim vozilom. V duhu obljubljenih zelenih iger so tako strogo omejili emisije ogljikovega dioksida, da so morali na prisilni dopust tudi proizvajalci zdravil in aktivnih farmacevtskih sestavin, ne glede na to, da je od njih odvisen velik del svetovne farmacevtske industrije in da utegne ta ukrep povzročiti pomanjkanje in podražitev zdravil.
Medtem ko je moj nepremišljeno dogovorjeni odhod k frizerju le komičen delček novega parno-neparnega pravila, se pravo vprašanje glasi, kako bo v Pekingu sploh potekalo malo življenje. Patriotizem je zaradi bližajočih se iger že začel preraščati v nacionalizem, vse dokler mali podjetniki niso doumeli, da jih bo to drago stalo, saj bodo morali - brez odškodnine od koder koli - ustaviti posel, bodisi zato, ker se ne vklapljajo v stil veličastne predstave s strogo koreografijo uspešnosti in moči ali ker jim prometne omejitve ne bodo dovolile običajnega premikanja po mestu.
Medtem ko Pekinžani ob srečanju z neznanci še naprej trdijo, da jim več kot vse drugo pomeni to, da bodo njihove olimpijske igre najuspešnejše v zgodovini, bodo številni potihem vendarle priznali, da komaj čakajo njihov konec. Premožnejši so se odločili, da bodo šli na dopust in kar po televiziji spremljali odprtje in tekmovanja. Tisti z malim življenjem opazujejo, kako se zaradi razvrščanja parno-neparno pekinško nebo počasi čisti, in preganjajo vročino s pahljačami. Čisto vsi pa se zavedajo, da se bo smog vrnil v mesto v trenutku, ko bodo olimpijske igre na koncu razglasili za največji uspeh.
