Tiskane izdaje
Ali je res tako, se bo pokazalo v bližnji prihodnosti. Res pa je tudi, da se obe omenjeni sili zavedata, da je zanju bistveno pomembnejše vprašanje, ali se bosta lahko sami obdržali na nogah, če se bo akutna ameriška finančna šibkost razvila v kronično globalno ekonomsko bolezen. Zato ruski medved in kitajski zmaj še veliko bolj napeto opazujeta drug drugega in se po eni strani povezujeta z naftovodom, kot popkovino razvojnih ambicij, po drugi strani pa sondirata v novem breztežnostnem prostoru kot priložnosti za vzpostavitev lastne prevlade v regiji, ki je bila od nekdaj prostor za velike igre epohalnega pomena.
Ko se bosta Wen Jiabao in Vladimir Putin v Astani sestala z drugimi štirimi premieri članic Šanghajske organizacije za sodelovanje (SCO), bo to nadaljevanje vrhunskega srečanja, ki je bilo avgusta v tadžikistanski prestolnici Dušanbe, le da se bo tokrat varnostni krizi, ki jo je povzročila odcepitev Južne Osetije, pridružila še finančna drama, ki se je začela ... verjetno v ZDA, kakor bo odločno zatrdil Putin. Wen pa se bo temu rahločutno izognil in zavzel daoistični položaj zlate sredine, podprt z deviznimi rezervami, ki znašajo skoraj dva tisoč milijard dolarjev.
Že od začetka vzpostavljanja SCO se je med Rusijo in Kitajsko kompatibilnost vedno prepletala z tekmovalnostjo. Samo na prvi pogled je bilo slišati absurdno, ko je neki visoki kitajski diplomat v zasebnem pogovoru pokomentiral, češ da je ključni razlog, zaradi katerega je dal Peking pobudo za vzpostavitev tega bloka, potreba, da se nadzorujejo vse poteze Kremlja, usmerjene proti vzhodu.
Tako kot se je ta teden z ruskim podpisom sporazuma o naftovodu pokazalo, kje je ta rusko-kitajska kompatibilnost, tako je bilo mogoče poleti v gruzinskem dimu čutiti nevarnost njune tekmovalnosti. Prav zato, ker kitajski predsednik Hu Jintao v Dušanbeju ni imel druge izbire, kakor da v imenu strateškega partnerstva s težkim srcem podpre Rusijo in njeno poigravanje s separatizmom, Wen Jiabao v Astani ne bo podprl Putinovega predloga, da se iz območne trgovine izloči dolar in se v prihodnje trguje le še z rublji in juani. Po mnenju Kitajcev bi bilo to enako denarnemu separatizmu. Čeprav jim je veliko do tega, da bi imeli več besede v Mednarodnem denarnem skladu, si kljub vsemu želijo biti del nove globalne finančne ureditve, ne pa dejavnik, zaradi katerega bi svet razpadel na nova, med seboj sprta bloka.
Pojem varnosti je za Kitajsko že zdavnaj postal kombinacija vojne, finančne, energetske, zdravstvene in družbene komponente. Azijska sila je imela to pred očmi že takrat, ko se je vzpostavljala SCO, pri tem pa se je dobro zavedala, da se večji del vsakega od teh pogojev, s katerimi naj bi prerasla v globalno igralko, določa z njenim položajem in vplivom v Centralni Aziji. Medtem ko je Rusija tam na številnih drugih področjih že tradicionalna partnerica s prikritimi hegemonističnimi ambicijami, pa ima Kitajska zdaj priložnost, da dobi vodilno vlogo pri odganjanju finančne krize od meja SCO. Zmaj bi se lahko prvi dotaknil trdnih tal in pustil medveda v breztežnostnem prostoru. Končni račun pa izstavil v ameriških dolarjih.
