Tiskane izdaje
Zagreb - Eden od hrvaških dnevnikov je v poletnem pomanjkanju resnejših novic z objavo razmišljanj nekaj analitikov o tem, kaj vse bi lahko počel predsednik države Stjepan Mesić po koncu mandata, sprožil večtedensko razpravo o tem »perečem vprašanju«. Mediji so kar tekmovali v napovedih, sklicujoč se na »neimenovane visoke vire«, katere funkcije bo čez več kakor leto in pol prevzel šef države. Tako je Mesić že postal premier, mednarodni arbiter, predsednik stranke, najmanjkrat pa zadovoljni upokojenec.
Od našega dopisnika
Na trenutke komične razprave in tudi polemike o tem, za kaj naj se Mesić odloči in kaj zanj v prihodnosti ne bi bilo dobro - ne da bi ga kdor koli sploh vprašal o načrtih -, je predsednik države končal kar sam. Najbolj vnete, ki so modrovali, da ne bi bilo dobro, če bi se leta 2011 potegoval za premierski položaj, pa tudi tiste, ki so zagovarjali to tezo, je pomiril z besedami, da ne želi postati stanovalec Banskih dvorov, da pa se iz politike ne bo umaknil, saj bo hrvaške interese promoviral s položaja bivšega predsednika države. S temi zagotovili so padle v vodo »strokovne« ugotovitve, da bo na prihodnjih parlamentarnih volitvah poskušal zasesti položaj Iva Sanaderja ali da bo postal predsednik ene od opozicijskih strank, bodisi največje SDP ali pa male narodne stranke (HNS), iz katere se je povzpel na položaj predsednika države.
»Ne vem, zakaj objavljajo takšna ugibanja. Nikoli nisem imel ambicije postati premier, poleg vsega pa sem to funkcijo že opravljal, bil sem premier,« je dejal Mesić. Bil je namreč prvi predsednik hrvaške vlade po večstrankarskih volitvah leta 1990. Premier je bil resda le slabe tri mesece, saj ga je Hrvaška nato imenovala za člana predsedstva SFRJ. Pojasnil, je da se ne bo aktiviral v nobeni politični stranki, saj da želi ohraniti neodvisni položaj. Zavrnil je tudi namige, da bo postal nekakšen vodja hrvaške levice. V svojem slogu je Mesić še dodal, da ima pač stalne kritike, ki so najbolj glasni takrat, ko ga ni v državi (razprave o njegovi prihodnosti so se namreč začele med njegovo turnejo po Aziji), in takrat je »kriv za oktobrsko in francosko revolucijo in za vse zlo tega sveta«. To se dogaja zato, ker si so na njegovem položaju želeli nekoga drugega, je dejal. Dotaknil se je tudi očitkov, da je kot 73-letnik prestar za politiko, in pojasnil, da je odličnega zdravja in da leta človeka ne morejo izključiti iz političnega življenja. »Vsi tisti, ki me kritizirajo, pa ne kritizirajo papeža,« je pribil.
Mesić sicer ne verjame, da se bosta za predsedniški položaj potegovala premier Sanader in predsednik največje opozicijske stranke SDP Zoran Milanović, saj odhod na položaj zunaj stranke pomeni, da ne bosta mogla obvladovati svojih strank. »Brez sedanjih vodij bosta ti stranki težko delovali in dosegali strateške cilje,« je prepričan Mesić. Hrvaški predsednik je tako vsaj za nekaj časa ustavil ugibanja o svoji politični prihodnosti.
Vrhunec ugibanj je bila teza, da bi Mesić, če bi se odločil za premierski položaj, znova stopil v HDZ, ki jo je zapustil leta 1994 po sporu zaradi domače politike stranke in odnosa do BiH. To bi pomenilo tudi, da bi s Sanaderjem zamenjala položaja. Čeprav so takšna ugibanja na ravni znanstvene fantastike, je za javnost slej ko prej najpomembnejše vprašanje: kako bo Mesić prenesel izgubo precejšnje politične moči, s katero posreduje, ko država vsake toliko časa zdrsne v nacionalistične, protievropske vode ali ko mora braniti antifašizem in obsojati ustaštvo.
Iz petkove tiskane izdaje Dela!
