Tiskane izdaje
Od te, od inflacije oskubljene vsote sedanji proračun za v prihodnje jemlje še štirideset odstotkov. Manjšina, ki nič več ne skače od veselja, ker je padla meja, se drži za glavo. Sedanja, še enkrat nova metla v Rimu ji poleg tega jemlje tudi dobršni del denarja, ki ga je dobivala za Primorski dnevnik, časnik, ki povezuje vse Slovence za mejo.
Takšna so gola dejstva. Kako jih razumejo politiki na vzhodni strani meje, naši vladarji, ni povsem jasno. Dejstva so v Ljubljani veliko bolj zamegljena kakor v Trstu ali Gorici. Posnetki iz Bruslja, na katerih se trepljata njihov in naš premier, se zdijo obetavni. Napoved, da bo vse zapisano v pismu, tudi. Le o vsebini pisma ni nič slišati. Tudi skrivnostno in tajno srečanje svetovalcev obeh premierov se je zdelo skoraj obetavno. Vsaj do tistega stavka v skopem sporočilu, ki pravi: »Obe strani sta tudi menili, da je glede vprašanja finančnih sredstev za manjšini potrebno analizirati vsebino konkretnih dejavnosti.«
Že zdaj je seveda tako, da država preveri, za katero dejavnost gre kakšen evro, tako je tudi drugod v urejenih državah. Kaj ob običajnem preverjanju namembnosti torej pomeni »analizirati vsebino konkretnih dejavnosti«? Samo to, da niso vedeli, kaj naj zapišejo po skrivnostnem srečanju premierskih svetovalcev v palači Chigi - ali morda kaj več? Kakšna pa bodo merila za ocenjevanje vsebine konkretnih dejavnosti? In - se slovenska stran res strinja z vsebinskimi analizami?
Zelo zelo kaže upati, da se bo zares vse razpletlo, kakor obljubljajo, in bo slovenska manjšina, ki jo je usoda zmeraj tepla, preživela tudi sedanje udarce in spet zadihala.
Rimski senat je namreč v nasprotju z vsemi pomirjujočimi besedami, kljub pismu, ki ga ne poznamo, in kljub dvema srečanjema prijateljsko razpoloženih premierov mirno in gladko zavrnil zakonsko dopolnilo opozicije, ki je govorilo v korist manjšine. Za nastop slovenske senatorke Tamare Blažina se njeni kolegi iz vladajočih strank še zmenili niso.
V poslanski zbornici, ki je enakovredna senatu, so proračun izglasovali amandma zavrnili že pred tedni. Naj si delamo utvare, da bodo v prihodnji teden pri ponovnem glasovanju spremenili mnenje in vnesli vseobsegajoči vladni amandma, ki bo dal denar tudi v kot stisnjeni slovenski manjšini?
Upamo skoraj že na čudeže, ki se morda skrivajo v premierskih pismih. Kajpak lahko upravičeno upamo tudi zato, ker smo zadnje dni ugotovili, kako hitro zmore italijanska vlada urediti finančne zaplete. Ko so namreč v varčevalnem proračunu jemali malo tu in malo tam, so vzeli tudi drugim, ne samo Slovencem. Katoliškim zasebnim šolam so vzeli 130 milijonov evrov. Ko pa je monsinjor, zadolžen za katoliške šole v škofovski konferenci, zagrozil, da bo poslal dijake protestirat na cesto, so 120 milijonov našli v nekaj minutah. Dva milijona za Slovence je veliko teže najti.
Iz sobotnega Dela
