Milijon dolarjev in letalo ...

Ocene prve zunanjepolitične turneje ameriške državne sekretarke Hillary Clinton so zmuzljive: tako kot je ona lovila ravnotežje z ameriškimi nacionalnimi interesi v eni in temeljnimi človekovimi pravicami v drugi roki, bodo o ciljih, za katere se je zavzemala, eni govorili kot o dosežkih, drugi pa kot o spodrsljajih.

Težko je reči, ali ji je uspelo občutno izboljšati ameriško podobo v Aziji, ali je storila dovolj, da bi povečala zaupanje muslimanov v ZDA, in ali ji je sogovornikom uspelo dopovedati, kakšne spremembe ima v mislih njen predsednik Barack Obama.

V marsikaterem pogledu je bila ameriška zunanja ministrica mešanica plitkega politika, ki pripisuje večji pomen gotovinskim vlogam kot človekovim pravicam; iz naftalina potegnjene rokovske zvezde, k priljubljenosti katere je pripomoglo dejstvo, da se Azijci še vedno spominjajo njenega moža; in kolumnistke, ki deli površinske nasvete namišljenim in zmedenim piscem pisem, ki se začenjajo z »Draga Hillary«.

Enega izmed vprašanj pa se je Clintonova le lotila drugače kot njeni predhodniki. Pogumno je spregovorila o največji tabu temi azijske politike: o velikanskem problemu Kim Džong Ilovega naslednika in o negotovosti, ki veje iz tega. Zgodba o Severni Koreji spominja na filme o ugrabitelju, ki, opasan z eksplozivom, z orožjem meri v zatilje talcev in grozi, da bo vse skupaj pognal v zrak, če mu ne dostavijo milijona dolarjev in letala, s katerim bo poletel v neki drug svet.

Razlika je v tem, da ima Kim Džong II za talce 23 milijonov prebivalcev in da si je za pas dal atomsko bombo, v zatilje Južnih Korejcev in Japoncev pa meri z balističnimi izstrelki. In ne zahteva samo milijonov dolarjev pomoči, temveč za začetek ameriško, nato pa še vso svetovno pozornost, diplomatsko priznanje in mirovna zagotovila. Vse to pa potrebuje najverjetneje zato, da bi se z novo navezo z Združenimi državami zaščitil pred tistimi, ki zdaj njega varujejo pred Američani.

Tako kot je v takšnih filmih v središču pozornosti pogajalec, ki mora izsiljevalcu nekako izmakniti pištolo, deaktivirati razstrelivo in izročiti milijon dolarjev, pri tem pa ga mora seveda ujeti v past psihološkega samopreobrata, je Hillary Clinton večji del azijske turneje iz Tokia, Seula in Pekinga pošiljala sporočila neulovljivemu sogovorniku, ki je menda preživel možgansko kap, začel izbirati svojega naslednika in čisto zagotovo krenil v boj s čedalje nasilnejšimi generali, ki jih je obnorelo jedrsko orožje, medtem ko se je on spopadal z boleznijo.

Problem severnokorejskega trilerja je, da traja predolgo. Medtem ko se osrednji del v povezavi z atomsko bombo in medcelinskimi raketami spreminja samo tako, da je tega zla vse več, se sosednje države, zaradi katerih zgodba ni presegla meja besednih groženj, počasi potapljajo v lastne krize, v katerih mrgoli vsakovrstnih nevarnosti, ki jih je mogoče samo slutiti na gladini.

Vzhodna Azija se spreminja v tihomorski Titanik.

Hillary Clinton je imela priložnost oceniti, koliko sme regionalni mir temeljiti na večstranskih pogovorih, in sicer v času, ko je Japonska tudi sama pred zgodovinsko menjavo vlade, ko Južna Koreja svojo barko usmerja do ledene plošče, Rusija pa je že do kolen zabredla v sibirsko blato. Kitajska je, kot sta ji to najbrž z veseljem razložila Hu Jintao in Wen Jiabao, v primežu tako močne krize, da ji ni do nikakršnih diplomatskih eksperimentov s Severno Korejo, od koder bi se zdaj zdaj lahko utrgal val nekaj milijonov beguncev.

Dobronamerni zagovorniki nenasilja so lahko zadovoljni, saj se zdi, da se Hillary Clinton strogo drži zapovedi svojega predsednika, ki prisega na diplomacijo in pogajanja. Toda Severna Koreja mora eksplodirati, navzven ali navznoter, in to z večjimi ali manjšimi posledicami za celotno regijo. Morda tudi za cel svet. Nič, kar se dogaja v tej državi, ne obeta mirne rešitve krize, ki se je doslej spreminjala iz jedrske v zdravstveno, potem pa v gospodarsko in politično. Nihče v tem trenutku ne sme biti presenečen: Pjongjang je to pošteno napovedoval že več let. Morda bi mu lahko dali kak milijon več, pa tudi letalo. Toda kam bi z njim poleteli? Severna Koreja ne more pobegniti sama pred seboj. Enako velja tudi za tiste, ki poskušajo narediti konec njenemu tavanju po jedrskem mraku.

Iz ponedeljkove tiskane izdaje Dela