Tiskane izdaje
Tisoč neporavnanih računov je vsepovsod ostalo iz časov, ko je katoliška cerkev na Poljskem tudi po drugi vojni pomenila konstitutivni element poljstva. Tisto silo, ki je Poljake držala skupaj v stoletnih vojnah z zahodnimi ali vzhodnimi zavojevalci. Takšna je bila njena vloga – ne samo ideološka – tudi v času, ko so o poljski usodi odločali v prestolnici zgodovinsko nasprotne Rusije. Svetovne sile, takrat Sovjetske zveze, tiste onkraj železne zavese. Nasprotja med Varšavo in Moskvo trajajo še dandanes. Kar se dogaja, je morda samo del večnih trenj.
Novi varšavski nadškof Stanisław Wielgus včeraj ni bil umeščen, nikoli ne bo. Njegovo ime so izbrskali med mnogimi drugimi imeni na poljski različici nekakšnega “udbaneta”, seznama sodelavcev tajnih služb prejšnjega, zdaj hudo slabo zapisanega režima. Wielgus je bil še študent, ko so ga zapletli v mreže vsemogočne vohunske organizacije, na Poljskem so ji rekli SB. Ne vemo, kako ranljiv je bil, da se je pustil vpeti v primež, iz katerega ni znal na prosto. Ni bil edini, tudi med duhovniki ne, duhovniki pa so bili tudi na Poljskem posebej iskane žrtve. O najvplivnejšem nasprotniku tedanjega varšavskega režima so med hladno vojno vedeli več kot kdo drug.
Papež Benedikt XVI. je Wielgusa imenoval za varšavskega nadškofa na Miklavževo. Postavil ga je na enega izmed najpomembnejših položajev v cerkvi. Wielgus se je že vzpenjal med kardinale, vstopal je v svetovno zgodovino. Novice o njegovih grehih so z “udbaneta” pricurljale že nekaj dni po imenovanju. Zanikanja niso zalegla.
Udarec je hud, ne toliko za Wielgusa osebno kakor za poljsko in za vesoljno cerkev. Tudi za papeža. Duh “udbaneta”, ki ga čuva kdo ve kdo v Varšavi, v Moskvi ali kje po svetu, je ušel iz steklenice. Nesramno grdo se je ponorčeval iz natančno stkanega cerkvenega informativnega sistema. Udaril je po papežu Benediktu v trenutku, ko postaja politično vpliven, ko se je znebil sence svojega predhodnika Janeza Pavla II. Poljaka Wojtyle. Milijon navideznih naključij.
