Mineva 30 let od državnega udara

Buenos Aires - V Argentini so danes obeležili 30. obletnico vojaškega udara, ko je 24. marca 1976 general Jorge Videla strmoglavil predsednika Isabela Martineza Perona, čemur so sledila leta brutalne diktature. Na spominskih slovesnostih po vsej Argentini se je zbralo več deset tisoč ljudi, svojcev okoli 30.000 ljudi, ki naj bi jih pobili v času t. i. umazane vojne.

Na osrednjem zborovanju na trgu Plaza de Mayo v prestolnici Buenos Aires, ki je potekalo pod sloganom "Nikoli več", je več tisoč zbranih nagovoril predsednik Združenja mater trga Mayo Hebe de Bonafini. To združenje se je že med diktature tedensko zbiralo pred predsedniško palačo in zahtevalo pojasnila, kaj se je zgodilo z njihovimi najbližjimi, izginulimi.

Preprečili bombni napad

Dan pred obletnico so v četrtek poročali o eksploziji v razstavnem prostoru ameriškega podjetja Ford, ki ga obtožujejo sodelovanja z nekdanjim režimom, drugo bombo pa so policisti še pravočasno odkrili v razstavnem prostoru Mercedes-Benza. Do incidentov je prišlo, potem ko je argentinska vlada napovedala odprtje vojaških arhivov, ki vsebujejo dokumente o nasilju nad nasprotniki režima in za katere je vojska trdila, da ne obstajajo.

Argentinski predsednik pozval k miru

Argentinski predsednik Nestor Kirchner je v četrtek pozval državljane, naj pustijo ob strani sovražna čustva. Tudi sam je odraščal v obdobju vojaške diktature in s pomočjo organizacij za človekove pravice, ki so dejavne od vzpostavitve demokracije leta 1983, dosegel, da je državni terorizem dobil osrednje mesto v politični razpravi. Pod njegovim pritiskom je tudi prišlo do odprave amnestije za vojaške in politične pripadnike režima.

Ko je general Videla leta 1976 strmoglavil predsednika Perona, je žalovala le peščica Argentincev. Toda sledilo je krvavo zatiranje nasprotnikov in ponižujoč poraz v vojni za Falklandske otoke z Veliko Britanijo leta 1982. Demokracija se je vrnila leta 1983, toda Argentinci zaradi številnih pogrešanih obdobja terorja niso pozabili, še posebej zato, ker številni policisti in vojaki, obtoženi umorov, mučenja in kršenja človekovih pravic med umazano vojno, živijo nekaznovani na svobodi. Svojci pa še vedno poskušajo identificirati posmrtne ostanke žrtev mučenja in ubojev ali poiskati otroke, ki so jih odvzeli političnim zapornikom in jih pogosto dali družinam njihovih paznikov in mučiteljev.