Tiskane izdaje
Rim/Zagreb - Od naših dopisnikov – V italijanskem zunanjem ministrstvu so pozeleneli od jeze, ko sta Hrvaška in Avstrija objavili sporočilo o dogovoru, po katerem naj bi Zagreb Avstrijcem vrnil premoženje, odvzeto in nacionalizirano po drugi svetovni vojni. Zunanji minister Gianfranco Fini, ki je tudi podpredsednik vlade, je že napovedal, da bodo v Rimu še enkrat dobro premislili o dvostranskih odnosih s Hrvaško. In se nato odločili o konkretnih ukrepih, med drugim tudi o podpori pri vstopanju Hrvaške v EU.
Po hrvaškem ravnanju je zadnje čase mogoče sklepati, menijo v rimskem zunanjem ministrstvu, da Zagreb pošilja v Rim čedalje več negativnih signalov. Ti signali zadevajo stvari, ki so bile še pred nekaj tedni predmet pogajanj med Rimom in Zagrebom, so zapisali v sporočilu Farnesine.
Znamenja, ki zdaj prihajajo iz Zagreba, si v Rimu razlagajo kot popolno nasprotje dosedanjim dvostranskim odnosom, gospodarskemu, trgovinskemu in finančnemu partnerstvu, predvsem pa je hrvaško ravnanje v nasprotju z brezpogojno in prijateljsko podporo, ki jo italijanska vlada daje približevanju Hrvaške Evropski uniji. Ta podpora je bila očitna predvsem ob začetku hrvaških pogajanj o pridružitvi EU 3. oktobra.
Minister Fini in njegov namestnik Roberto Antonione sta se po objavi dogovora med Zagrebom in Dunajem v Rimu srečala s predstavniki ezulov iz Istre, Kvarnerja in Dalmacije. Ti so prišli protestirat in so tudi ostro kritizirali italijansko vlado, ki ni dosegla, kar je pri Hrvatih dosegla avstrijska diplomacija. Pogajanja o vrnitvi nepremičnin med Italijo in Hrvaško trajajo že tri leta, pa ni bilo otipljivega izida, očitajo ezuli italijanski vladi, uradni Rim pa Zagrebu.
Italijanska vlada je bila pred zaostritvijo odnosov s Hrvaško prepričana, da ja tako rekoč že dosegla dogovor o vrnitvi nepremičnin, pa tudi o popolni liberalizaciji hrvaškega nepremičninskega trga.
Sporazum z Avstrijo razdelil politike
Dramatična poslanica, povezana s sporazum o izplačilu odškodnine pregnanim avstrijskim državljanom (folksdojčerjem), ki jo je na državljane v ponedeljek naslovil predsednik Stjepan Mesić, na Hrvaškem še vedno močno odmeva. Čeprav v vladi, ki jo je Mesić zaradi sporazuma z Avstrijo ostro napadel, zatrjujejo, da ne gre za državno krizo – tukajšnji politiki jo sicer primerjajo z Mesićevo odstavitvijo generalov, ki so poskušali urejati politiko v državi leta 2000 –, je vse bolj jasno, da je izbruhnila politična vojna med Pantovčakom in Banskimi dvori. Kriza je tukaj, ni pa še jasno, kje se bo končala; ali v obračunu na domačem političnem parketu ali pa v tujini.
Poslanica, v kateri Mesić ugotavlja, da bi lahko sporazum o odškodnini pregnanim Nemcem omajal stabilnost države, z revizijo zgodovine in mednarodnih sporazumov pa povzročil težave tudi drugim državam ali celo omogočil nove zahtevke iz tujine, je med državljani zbudila odobravanje. Strinjajo se z Mesićevim stališčem, da je Hrvaška – kot naslednica SFRJ – že uredila vprašanje odškodnin s sporazumi iz preteklosti. Kljub kritikam, da je v poslanici pretiraval, so politične zvezde zdaj na njegovi strani. Podpira ga večina opozicije in državljanov. Tega se je Mesić, preden je sedel pred kamere, dobro zavedal, saj je zaznal utrip javnosti, ki je prepričana, da je treba ustaviti ponižnost vlade pred zahtevami iz tujine. Predsednikove besede, da bo sporazum omogočil nove zahteve (in težave), pa se že uresničujejo.
Mnenja komentatorjev in analitikov so razdeljena. Nekateri sodijo, da je Mesić z doslej najhujšim napadom na vlado po nepotrebnem sprožil krizo. Ti kritiki dodajajo, da si je predsednik z nastopom okrepil položaj, potem ko je priljubljenost vlade in premiera Iva Sanaderja zaradi uspehov na evropskem prizorišču začela naraščati. Z dramatičnim nastopom, pravijo, poskuša predsednik podpreti tudi opozicijo, ki mu je pomagala v predvolilni kampanji in se spričo krepitve moči HDZ ne znajde.
Brez dvoma drži, da si je predsednik okrepil položaj, odprl manevrski prostor opoziciji in nekoliko oslabil vlado. Največja opozicijska stranka SDP, denimo, že napoveduje razmislek o tem, da bi v parlamentu sprožila vprašanje odgovornosti vlade, drugi opozicijski prvaki pa zatrjujejo, da ni možnosti, da bi sporazum dobil podporo. Še več, prvak HSP Ante Đapić pravi, da bo to "Sanaderjev Piranski zaliv". Sodeč po novicah, ki so pricurljale s Pantovčaka, je Mesićeva poslanica nastala zato, ker se je počutil izigranega, saj z dogovarjanjem z Avstrijo in dejstvom, da je sporazum tik pred tem, da ga ratificirata parlamenta, ni bil seznanjen.
V tukajšnji javnosti se drug za drugim vrstijo dokumenti in strokovna mnenja, da sporazum ni potreben, saj sta Jugoslavija in Avstrija (oziroma Nemčija) to vprašanje rešili tako z avstrijsko državno pogodbo kot z drugimi mednarodnimi dokumenti; zato je pravi naslov za odškodnino zgolj avstrijska vlada. Vprašanje odškodnin je bilo dokončno urejeno s sporazumom Tito-Brandt, pišejo tukajšnji mediji in dodajajo, da je Jugoslavija namenila 700 milijonov mark, ki jih je takrat dobila, za financiranje JE Krško. Oglasil se je tudi nekdanji predsednik ustavnega sodišča Jadranko Crnić. Pravi, da odločitev ustavnega sodišča, po kateri lahko odvzeto premoženje zahtevajo tudi tuji državljani, ni pomenila, da nekdo mora skleniti takšen meddržavni sporazum. Prav na to odločitev sodišča pa se sklicuje Sanaderjeva vlada.
Čeprav poskuša Sanader z dodatnimi pojasnili umiriti položaj, mu to ne gre najbolje od rok. V javnosti prevladuje prepričanje, da je sporazum posledica trgovine z avstrijsko podporo Hrvaški v EU in dejstva, da je od avstrijskega kapitala precej odvisen gospodarski in socialni položaj na Hrvaškem.
