Tiskane izdaje
Prvi resni poskus zagona pogajanj o končanju spopadov med vladnimi silami in pripadniki Revolucionarnih oboroženih sil Kolumbije (FARC) po desetletju, ki ga je zaznamovala predvsem krepitev vojaškega pritiska na upornike, za Santosa ni brez političnih tveganj. Toda predsednik, ki je že večkrat napovedal, da bo privolil v mirovni proces samo, če bo obstajala velika verjetnost za njegov uspeh, je očitno presodil, da se mu tokrat tveganje lahko izplača, pri čemer se še kako dobro zaveda, da bi se z morebitnim končanjem 48-letne državljanske vojne, ki je odnesla na desettisoče, po nekaterih ocenah celo stotisoče življenj, z zlatimi črkami zapisal v kolumbijsko zgodovino.
Vlada bo preverjala, uporniki vztrajali
»Vsak odgovoren voditelj se zaveda, da ne sme izpustiti iz rok takšne priložnosti za končanje konflikta,« je Santos sporočil v nagovoru državljanov, med katerim je potrdil, da sta vlada in Farc po večmesečnih tajnih pogovorih sklenila preliminarni dogovor o začetku mirovnega dialoga, ki naj bi pripeljal do »trajnega miru«. Toda do izpolnitve tega cilja vodi zelo dolga in naporna pot, česar se zaveda tudi predsednik, ki je še enkrat ponovil, da je vlada potegnila nauk iz napak svojih predhodnic pri pogajanjih z gverilci, zaradi česar med tokratnim dialogom ne bo omilila pritiska nanje: »Vojaške operacije se bodo nadaljevale enako ali celo bolj intenzivno kot doslej.«
Le kake pol ure pozneje je delegacija upornikov v kubanski prestolnici predvajala videosporočilo svojega voditelja Rodriga Londoña, bolj znanega pod vzdevkom Timochenko, ki je okrcal vlado zaradi zavlačevanja začetka dialoga, obenem pa poudaril, da je mir dosegljiv samo z »iskreno spravo« med sprtima stranema. Prvi mož Farca je še zagotovil, da uporniki »ne bodo vstali od pogajalske mize vse dokler ne dosežejo miru«, kar je v precejšnjem neskladju z napovedmi kolumbijskega predsednika, da bo vlada v Bogoti redno ocenjevala napredek na pogajanjih in odstopila od njih, če bo presodila, da ne vodijo nikamor.
Svarila iz preteklosti
Kljub obetajočim signalom pa si še nihče ne upa napovedati končnega izplena pogajalskega procesa. Dejstvo je, da obe strani vanj vstopata izjemno previdno, k čemur so pomembno prispevale tudi negativne izkušnje iz preteklosti. Predsednik Santos v tem pogledu izpostavlja predvsem spodletela mirovna prizadevanja enega od svojih predhodnikov Andrésa Pastrana, ki je leta 1998 gverilcem odstopil obsežno varno območje na jugu države, štiri leta pozneje pa je lahko le resignirano ugotovil, da je Farc njegovo potezo dobre volje izkoristil za strnitev in okrepitev svojih vrst, ter pretrgal že tako zastala pogajanja.
A razloge za previdnost imajo tudi uporniki, o čemer med drugim priča usoda mirovne pobude, zagnane na začetku osemdesetih let. Takrat je Farc pristal na prekinitev ognja in prenos svojega boja iz gozdov na politični parket, na katerem je njegove interese zastopala stranka Patriotska zveza (UP). Toda uspehu stranke na volitvah leta 1986 je sledil krvav odgovor desničarskih paramilic, ki so ubile več tisoč članov UP, gverilce pa pognale nazaj k orožju.
Kdo se še spomni miru?
Po mnenju nekaterih analitikov so sedanje razmere dokaj naklonjene mirovnemu dialogu, saj so vladne sile, podprte z milijardami dolarjev ameriške vojaške pomoči, gverilcem v zadnjih letih zadale serijo uničujočih udarcev in močno omejile njihov vpliv, obenem pa se v Bogoti zavedajo, da je Farc še vedno spoštovanja vreden nasprotnik, ki ga bo izjemno težko, če ne celo nemogoče popolnoma poraziti na bojnem polju. Obe strani imata tako tehtne razloge, da zakopljeta bojni sekiri in omogočita državi, da končno zadiha v miru, ki se ga v Kolumbiji iz prve roke spomnijo samo pripadniki najstarejših generacij.
