Tiskane izdaje
Yining − Okoli sedem tisoč ljudi se je v torek zbralo na stadionu v Yiningu, mestu na severozahodu avtonomne pokrajine Xinjiang, ki ga Ujguri imenujejo Gulja. Ne da bi se menili za močno sonce, so do potankosti spremljali usklajen resničnostni šov po kitajsko.
Ljudi so namreč povabili, naj se udeležijo izrekanja kazni 55 kriminalcem, od katerih jih je večina sodelovala v terorističnih akcijah, separatističnih sabotažah ali pri politično motiviranih umorih.
To je bila Kitajska kot iz časov velike kulturne revolucije. Obtožence so pripeljali na modrih tovornjakih. Za vsakim izmed njih sta stala po dva oborožena policista, ki sta z eno roko zategovala kovinske lisice na zapestjih rok, zvezanimi za hrbtom, z drugo pa so jim ramena pritiskali navzdol, tako da so stali sklonjeni skoraj pod pravim kotom.
Kitajci že dolgo niso videli takšnega množičnega sojenja in mnogi so upali, da so takšni prizori za vedno ostali v preteklosti. V časih boja proti »slabim elementom« in obračunavanju s sovražniki naroda v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so na stadionih včasih izvajali celo javne usmrtitve. Potem ko je komunistična partija po Mao Zedongovi smrti naredila zgodovinski preobrat h gospodarskemu okrevanju, ko je državo odprla proti zunanjemu svetu, se je zdelo, da bodo poslej sojenja samo se na sodiščih. Stadioni so bili predvideni za druga dogajanja.
Strah pred osamitvijo
»Javno sojenje, javne aretacije« je pisalo na modrem transparentu, pod katerim je sedel sodni senat, in vsaj na slikah, ki so jih objavili kitajski mediji, ni bilo videti mesta, predvidenega za obrambo. Razsodbe so bile očitno neizpodbitne.
Nikakršnega dvoma ni, da se je Komunistična partija Kitajske znašla pred zahtevnimi izzivi terorizma. Ko so pred gledalci na stadionu trem od obtožencev na tovornjakih, ki so bili parkirani pred tekaško stezo, izrekli smrtno kazen, je bil to le majhen del izrečenih najstrožjih kazni, s katerimi bo partijsko vodstvo odgovorilo na več napadov na civiliste, ki so bili v zadnjih nekaj mesecih izvedeni v več mestih po vsej državi. Prejšnji teden je v Urumqiju, glavnem mestu te pokrajine, pet samomorilcev z razstrelivom usmrtilo 39 ljudi na odprti tržnici, in to le slab mesec po tem, ko so teroristi na železniški postaji v tem istem mestu z bodali in bombami ubili tri ljudi, 79 pa so jih ranili.
Je pa več kot očitno tudi to, da so spektakularno sojenje na stadionu priredili tik pred občutljivo 25. obletnico pokola na Trgu nebeškega miru 4. junija, kajti ne glede na to, da so teroristične akcije z islamskimi sporočili in politični aktivizem v imenu demokracije povsem nasprotna pojava, so za politično vodstvo v Pekingu neposredno povezane že zato, ker čez kitajske meje prinašajo tuje zasnove državne ureditve in družbenih vrednot ter tako neposredno ogrožajo nesporno avtoriteto komunistične partije.
Predstava v Yiningu je povedno opozorilo vsem, ki niso hoteli pozabiti, kako so se oblasti odzvale na mirno revolucijo tiste pomladi leta 1989, in ki se morda še vedno slepijo z iluzijo, da se kaj takšnega ne more ponoviti. Vsak množični upor in vsak organizirani poskus izsiljevanja političnih sprememb se bo končal enako. Partijsko vodstvo upa le to, da ta boj proti terorizmu Kitajske ne bo pahnil v takšno osamitev, v kakršni se je znašla po obračunu s prodemokratičnimi silami.
Globalni ideološki val
V obeh primerih − tako tiste pomladi pred 25 leti kot zdaj − se je azijska sila znašla na udaru globalnega ideološkega vala. Leta 1989 se je po svetu širil duh demokratizacije in prav od tega leta so začeli drug za drugim padati komunistični sistemi. Pokol na pekinških ulicah (pravzaprav je bilo veliko več krvi prelite zunaj Trga nebeškega miru kot na njem) je odigral vlogo Velikega zidu, ki je preprečil, da bi se konec hladne vojne tudi na kitajskih tleh odigral podobno, torej tako, kot je razdrobil Sovjetsko zvezo in združil Nemčijo, sprožil vojno v Jugoslaviji in preoblikoval celotno Vzhodno Evropo.
Dolgo se je zdelo, da je imela Kitajska na tragičen način korist od pokola, v katerem je izginilo na tisoče mladih življenj in s katerim je bilo uničenih prav toliko svežih idej neuresničene spremembe. Kljub strogim sankcijam in nenehnim očitkom, s katerimi je Zahod kaznoval azijsko silo za nasilje nad lastno mladino, je prav izgon demokracije z njenih tal ustrezal velikemu kapitalu, ki je začel šele po letu 1989 na veliko pritekati na kitajski trg, in to po več deset milijard dolarjev na leto (lani je bilo v kitajsko industrijo vloženih rekordnih 118 milijard dolarjev).
Prav tako se je obrnilo tudi kolo sreče. Čeprav si je kitajsko vodstvo vse od napadov Al Kaide na ZDA leta 2001 prizadevalo, da se ne bi postavilo v prve vrste protiteroristične vojne, je bila že s tem, ko se je popolnoma približala vrhu seznama gospodarskih sil, Kitajska prisiljena odločneje braniti pretok energije in blaga, njena obsesija notranje trdnosti pa je žarišče represije iz študentskih kampusov, iz katerih tradicionalno izvirajo liberalne ideje, preselila na muslimanska območja, čez katera potekajo naftovodi in plinovodi sodobne »svilne poti«.
Ujgursko vprašanje
Ko je že pomislila, da ima srečo, ker je usahnilo globalno navdušenje za uvajanje demokracije, se je Kitajska znašla v samem središču pozornosti mednarodnih islamističnih organizacij. Ujgursko vprašanje je s področja etničnega prešlo na področje versko-ideološkega boja, zaznamovanega z džihadom, in prav ta sprememba je vplivala tudi na nov stil terorističnih akcij, kakršnim smo bili priče v Urumqiju, Kunmingu in Pekingu.
Turkestanska islamska stranka, ki jo vodijo Ujguri v izgnanstvu (TIM), je tesno povezana z Islamskim gibanjem Uzbekistana (IMU), in odkar se je znotraj IMU povečal vpliv muftije Abu Zar al Burmija, pakistanskega državljana, pripadnika ljudstva Rohinghe (ki je naseljeno na južnih območjih Burme), so vse pogostejši pozivi islamistom in džihadistom, naj, potem ko bodo Američani odšli iz Afganistana, kopje upora uperijo v »novo super silo« in »naslednjega najhujšega sovražnika«. »Če so ZDA oče pakistanskega sistema,« pravi al Burmi, »potem je Kitajska mati pakistanske vlade«.
Tako je postal stadion v Yiningu arena za boj proti terorizmu. To je poteza v obupu, ki sama po sebi priča o tem, pred kakšnim problemom se je znašla kitajska vlada in nasploh vsa kitajska družba. Bi bili odnosi z Ujguri boljši, če ne bi s pokolom zatrli demokratizacije? S tem vprašanjem se bomo ukvarjali v teh dneh pred obletnico tragičnega zatrtja študentskega gibanja. A odgovora ne bomo našli. Ker ga preprosto ni.
