Tiskane izdaje
Mohamed Mursi, novi predsednik najbolj obljudene arabske države, je med kampanjo volivcem pihal na dušo z obljubami »demokratičnega, ustavnega in modernega« Egipta, ki pa jih bo v trenutnih napetih političnih razmerah, v katerih se napoveduje spopad za oblast med njegovo Muslimansko bratovščino in vojsko, le težko izpolnil.
Predsedniški kandidat Muslimanske bratovščine, ki ga je državna volilna komisija konec tedna tudi uradno razglasila za zmagovalca drugega kroga volitev, se je v predsedniški tekmi znašel nekoliko po naključju. Šestdesetletni inženir strojništva namreč ni bil prvi izbor vplivnega islamskega gibanja, ampak se je v tej vlogi znašel šele po diskvalifikaciji kandidature drugega moža bratovščine Hairata al Šaterja zaradi obsodbe v času vladavine padlega diktatorja Hosnija Mubaraka. Nekarizmatičnega in precej brezizraznega Mursija so zato nekateri obkladali kar z »rezervnim kolesom«, k čemur je z zvestim sledenjem Šaterjevim predvolilnim smernicam pripomogel tudi sam.
Vzpon med brati
Vendar to nikakor ne pomeni, da je novi egiptovski predsednik popoln politični analfabet brez omembe vrednih izkušenj. V provinci Šarkija rojeni Mursi, ki je doktorski študij strojništva opravil v ZDA in se nato na začetku osemdesetih let vrnil v domovino, kjer je prevzel profesuro na univerzi Zagazig, je bil leta 2000 kot neodvisni kandidat z blagoslovom Muslimanske bratovščine (tej v letih Mubarakove vladavine ni bilo dovoljeno uradno kandidirati svojih članov) izvoljen v parlament, v katerem je sedel do leta 2005, ko mu - domnevno zaradi volilne poneverbe - ni uspelo osvojiti še enega poslanskega mandata.
Mursi je bil dolgo član kolektivnega vodstvenega organa Muslimanske bratovščine in govornik njenega političnega krila, pred dobrim letom pa je prevzel vodenje z islamskim gibanjem tesno povezane Stranke svobode in pravičnosti (FJP), ki je na volitvah pred slabega pol leta osvojila skoraj polovico sedežev v parlamentu in tako postala najmočnejša politična sila v državi. S tem si je bratovščina, ki si je široko podporo deprivilegiranih ljudskih množic pridobila predvsem z dolgoletnim zagotavljanjem storitev, ki jih ni hotel opravljati Mubarakov režim, zagotovila tudi odločilen vpliv v procesu sestavljanja nove ustave, zmaga njenega predsedniškega kandidata pa naj bi tako le še sklenila njen prevzem oblasti v postrevolucijskem Egiptu.
Predvolilna omilitev retorike
Mursijevo slavje v prvem krogu predsedniških volitev konec maja je razkrilo moč široko razvejene podporne mreže gibanja, vendar ta še zdaleč ni zadoščala za neposredno zmago kandidata, ki je dotlej v boju za glasove salafističnih volivcev izbiral precej bolj skrajne islamistične tone, kakor po uvrstitvi v drugi krog, v katerem se je pomeril z Ahmedom Šafikom, zadnjim Mubarakovim premierom in za številne Egipčane zvestim pripadnikom padlega režima. V zadnjih tednih sta oba kandidata nagovarjala precej širši krog volivcev, z namenom pritegnitve do Muslimanske bratovščine zadržanih slojev egiptovske družbe pa se je Mursi odločno zavzel tudi za pravice krščanskih Koptov in žensk.
Potem ko je bratovščina že nekaj ur po zaprtju volišč razglasila zmago svojega kandidata, je Mursi privržencem obljubil gradnjo »demokratičnega, ustavnega in modernega« Egipta, nasprotnikom pa zagotovil, da ne namerava poravnavati starih računov. Toda čeprav ga na novem delovnem mestu čakajo zelo težki izzivi, med katerimi izstopajo slabšajoče se varnostne razmere, hude ekonomske težave in globoko razdeljena družba, se bo očitno moral najprej spopasti z resničnimi vladarji Egipta - generali, ki z vrhovnim vojaškim svetom vodijo državo že vse od Mubarakovega odstopa februarja lani, zdaj pa so se v strahu za svoje privilegije odločili omejiti bliskovit vzpon političnih tekmecev iz vrst Muslimanske bratovščine.
Protiudarec generalov
Priprava na sodno-politični »pogrom« nad islamističnim gibanjem se je začela sredi prejšnjega tedna, ko je ministrstvo za pravosodje vojski vrnilo po revoluciji izgubljena pooblastila za aretacijo civilistov, nato pa je sledila zaušnica ustavnega sodišča, ki je razveljavilo kar tretjino poslanskih mandatov in tako prižgalo zeleno luč vrhovnemu vojaškemu svetu za razpustitev parlamenta. Poleg tega so generali prejšnji konec tedna objavili amandmaje ustave, s katerimi so si (začasno) prisvojili zakonodajno funkcijo, si zagotovili odločilno besedo pri sestavljanju nove ustave in hkrati močno omejili pooblastila predsednika države. Njihovih zagotovil, da bodo prihodnji konec tedna izpolnili obljubo in oblast predali v roke civilistov, tako ni mogoče razumeti drugače kot brezobzirni cinizem.
Vrata za konflikt med vojsko in Muslimansko bratovščino, ki je desetletja potrpežljivo čakala na priložnost za vzpon na oblast, potem pa tik pred zmago ostala tako rekoč praznih rok, so zdaj na široko odprta. Vodstvo gibanja, ki se doslej ni spuščalo v odkrite dvoboje s političnimi nasprotniki, saj je proces demokratične tranzicije države spretno vodilo v svojo korist, je ugotovilo, da gre zdaj zares, zato je odločno zavrnilo korake generalov v smeri obnavljanja nikoli zares padlega režima in pozvalo privržence na ulice egiptovskih mest, da bi tako odkrito pokazalo svojo moč. Toda ne gre pozabiti, da se je bratovščina v preteklosti že večkrat izkazala za zelo pragmatično gibanje, zato bi lahko bila ostra retorika in razkazovanje mišic tudi tokrat predvsem v službi krepitve njene pozicije pred začetkom zakulisnih pogajanj z vojsko o delitvi oblasti.
Pri umirjanju nastalega položaja bi pomembno vlogo lahko odigral prav novi egiptovski predsednik, ki se je na poteze vrhovnega vojaškega sveta odzval precej mirno. Če res namerava postati predsednik vseh Egipčanov, kakor je zagotovil po izvolitvi, bo moral tudi v prihodnje vztrajati pri spravljivih tonih, hkrati pa iskati kompromis, ki bi umiril razgrete strasti, uskladil interese sprtih strani in omogočil državi, da se loti perečih problemov, s katerimi se v vsakodnevnem življenju spopadajo njeni državljani. Le tako bo pripomogel k izpolnitvi pravih ciljev revolucije, ki je spodnesla Mubaraka, in preprečil vrnitev Egipta v mračne čase.
