Moje pesmi, moje sanje

Peking – Medtem ko se je Hu Jintao sprehajal po avstrijskih gričih in namenoma poudarjal, da kitajsko-evropski odnosi potrebujejo več kulturne vsebine, je novica o grškem referendumu Peking zadela v srce. Namesto živahnih Straussovih valčkov je kitajskemu predsedniku v ušesih zazvenel melanholični ton sirtakija.

Hu si je za uvod v vrh skupine G20 izbral obisk na Dunaju, nato v Salzburgu, obiskal je avstrijsko narodno knjižnico v glavnem mestu in poslušal Mozartov koncert v rojstnem kraju slavnega skladatelja. Vse to bi moralo evropske voditelje spomniti, da Kitajska ni samo blagajna z nakopičeno gotovino, ampak tudi civilizacija z velikimi duhovnimi potenciali. Morda Avstrijcem ni bilo všeč kitajsko omenjanje filma Moje pesmi, moje sanje, a Hujevo potovanje v Cannes čez njihove zelene hribe je pomenilo dvom o strogih disciplinskih ukrepih, ki ne prinašajo prave odgovornosti.

In medtem ko se azijske borze tresejo zaradi podaljševanja evropske negotovosti, v Pekingu znova preštevajo naložbo v vrednosti 3,6 milijarde evrov v grško pristanišče Pirej, ki ga je kitajski ladijski velikan COSCO nameraval spremeniti v velika vrata za vstop kitajskega blaga na trge Evropske unije. Vsak dosedanji poskus Kitajske, da postane organski del evropskega razvoja, je bil ustavljen zaradi pomanjkanja zaupanja do njene navzočnosti ali zaradi potiskanja kitajskih investicij v preveliko tveganje.

Grčija pa bi lahko postala še en dokaz, da EU Kitajski odpira vrata samo tam, kjer sama noče zapravljati svojega kapitala. Dosedanja ugibanja, ali bo azijska sila rešiteljica, bi zlahka obrnili v vprašanje, ali bo EU reševala Kitajsko.

Kitajska je pravzaprav prepričana, da Unija njenega denarja ne potrebuje. Peking je že opozoril, da ni mogoče racionalno pričakovati, da bo država v razvoju, katere družbeni dohodek na prebivalca je samo 4000 dolarjev, reševala EU, kjer je v povprečju štirikrat višji in ki se poleg tega spopada bolj s političnimi kot z gospodarskimi težavami.

Izzivi, pred katerimi se je znašla Kitajska, pa govorijo o tem, da potrebuje močno EU, da tudi sama ne bi potonila. Proizvodnja je oktobra zdrknila na najnižjo raven od začetka leta 2009. To je samo eden od vplivov globalne krize na Kitajsko. Ko so se pod udarcem finančne krize, ki se je začela leta 2008, zmanjšala zahodna naročila kitajskih izdelkov, je brez dela ostalo 25 milijonov ljudi. Država je v zadnjih treh letih porabila zelo veliko za gradnjo cest, železnic, letališč in mostov, da bi se izognila socialnim pretresom. Zapravila je celo toliko, da mora biti zaradi lastne dolžniške bombe, ki jo nekateri ocenjujejo na 1200, drugi pa celo na 2200 milijard dolarjev, zelo previdna.

Dvomi o kitajski rasti

Zadnja anketa družbe za raziskovanje prerazporeditve premoženja Hurun Report je pokazala, da se hoče več kot polovica kitajskih milijonarjev in milijarderjev izseliti iz države, če tega niso že storili. Razlogi, ki jih navajajo, so boljša izobrazba za otroke, kakovostnejše zdravstvene storitve za odrasle in čedalje večja onesnaženost zraka v kitajskih mestih. Za vsem tem pa se skriva nezaupanje v trajnost gospodarskega vzpona, ki jim je v zadnjih desetih letih napolnil žepe.

Kitajska je država s krhko družbeno stabilnostjo in močnim partijskim nadzorom, ko pa si to dvoje pride navzkriž, se opira na visoko gospodarsko rast kot anestezijo za vse bolečine v prihodnost prestavljenega prestrukturiranja. Zato pa potrebuje odprte trge ZDA in EU in zato je evropska kriza neposredna grožnja kitajski harmoniji.

Tik preden je Hu Jintao iz Avstrije poletel v Cannes, je pekinški davčni urad umetniku Ai Weiweiju poslal račun, s katerim je terjal domnevni zaostanek davka v znesku več kot 15 milijonov juanov (2,4 milijona dolarjev). Ni znano, kaj se bo zgodilo, če Ai in njegov oblikovalski studio ne bosta plačala. Očitno pa je, da je to nov način obračunavanja z oporečniki. Ravno tako je jasno, da Kitajska pred vrhom G20 sporoča Evropi, katere muzeji in univerze so na široko odprli vrata instalacijam Ai Weiweija, da ne bi bilo dobro omenjati človekovih pravic za isto mizo, za katero bodo razpravljali o reševanju iz krize. Ni pomembno, kdo koga vleče v ritem sirtakija, saj so vsi v istem kolu. Bolje je, da se vsi držijo trenutno najbolj vroče teme.