Monarhi ostajajo, predsedniki pač ne

New York – »Ne izključujemo bilateralnih možnosti,« je v četrtek novi glavni tiskovni predstavnik Bele hiše Jay Carney v diplomatskem jeziku odgovoril na novinarsko vprašanje, ali ZDA razmišljajo o vojaškem posredovanju proti režimu libijskega voditelja Moamerja Gadafija. Medtem ko se je njegov šef Barack Obama s svojimi evropskimi kolegi po telefonu pogovarjal o usklajenem odzivu na krizo v Libiji, so ga domači konservativni komentatorji napadli, ker »prijatelja« Gadafija ni pozval k odstopu tako kot »prijatelja« in zdaj že nekdanjega egiptovskega predsednika Hosnija Mubaraka. V administraciji pa so po pisanju časnika New York Times prišli do trpkega spoznanja, da bodo v zavezniških državah na Bližnjem vzhodu predsedniki najbrž odleteli, monarhi pa bodo po vsej verjetnosti ostali.

Vrenja v arabskem svetu so presenetila Washington, v ameriških medijih pa so se pojavile zgodbe o tem, kako je bil Obama zelo nezadovoljen z delom obveščevalnih služb, ki so mu zagotavljale, da v Tuniziji režim, ki ga trdno podpira vojska, ni ogrožen. Poznejša dogajanja v Egiptu so ponazorila ameriško razcepljenost med javnim zavzemanjem za človekove pravice in podpiranjem prijateljskih diktatorjev, ki skrbijo tako za ameriške interese kot za stabilnost v regiji. A Egipt, ki mu ZDA skoraj v celoti plačujejo vojsko, je bil poseben primer, saj je Washington lahko izkoristil vpliv, ki ga ima na tamkajšnje vojaške strukture. Egiptovska vojska, ki je Mubaraka pred desetletji postavila na čelo države, ga je zdaj vrgla z oblasti, v Washingtonu in drugod po svetu pa so to poimenovali demokratična revolucija.

Občutljivi zavezniki ob Perzijskem zalivu

A na začetku egiptovskih nemirov je ameriška administracija še poskušala uravnotežiti podporo demonstrantom in vladi v Kairu – domnevno »stabilni«, kakor se je ponesrečeno izrazila ameriška zunanja ministrica Hillary Clinton. Podobno se je Clintonova odzvala na krvave dogodke v Bahreinu in »obe strani« pozvala, naj se vzdržita nasilja. Ko je bila decembra prvič na obisku v tej otoški državi v Perzijskem zalivu, je bila navdušena nad napredkom, ki ga je Bahrein dosegel »na vseh frontah: gospodarski, politični in družbeni«, ter zlasti nad »zavezanostjo vlade demokratični poti, po kateri hodi Bahrein«.

Dva meseca pozneje so pripadniki šiitske večine na ulicah pokazali, kakšna je njihova navdušenost nad demokracijo v državi, sunitska kraljeva družina pa je to »zavezanost« dokazala s krvavim obračunom z demonstranti. Tako kot so si v Washingtonu zatiskali oči nad kratenjem človekovih pravic v Egiptu, saj je tamkajšnji voditelj Mubarak veljal za garanta stabilnosti v regiji, tako je bila administracija tudi zelo pazljiva, ko je kritizirala početje bahreinskih oblasti. V tej arabski državi, ki je postala za Američane zlasti pomembna po prvi zalivski vojni, je sedež ameriške pete flote, v eni izmed tajnih diplomatskih depeš, ki jih je objavil portal WikiLeaks, pa so zapisali, da je Bahrein že leta 2002 postal najpomembnejša ameriška vojaška zaveznica, ki ni članica Nata.

Po vroči regiji v zadnjem času mrgoli ameriških diplomatov, ki se po poročanju New York Timesa srečujejo zlasti s predstavniki kraljevskih družin, tudi s tistimi, ki so na čelu najbolj totalitarnih režimov. Tem dajejo zagotovila o ameriški podpori in jim svetujejo, kako naj se spoprimejo z zahtevami demonstrantov, hkrati pa se izogibajo avtokratskim predsednikom, ki se borijo za svoj obstanek. Razlog je preprost: ugotovili so, da imajo monarhije večje možnosti za preživetje, saj takšna družbenopolitična ureditev po besedah Kennetha Pollacka z washingtonskega inštituta Brookings do neke mere omogoča kraljevskim družinam, da se prikažejo, kakor da so nad vrenjem, v katerega se je pogreznila njihova država. »To jim omogoča, da vržejo vlado, ne da bi vrgle sebe,« pravi Pollack.

V administraciji upajo, piše New York Times, da se bodo tako Bahrein kot ostale prijateljske kraljevine, kakor sta Jordanija in Saudska Arabija, počasi spremenile v ustavno monarhijo. Za Združene arabske emirate, Katar ali Kuvajt se v Washingtonu ne bojijo, saj so te bogate monarhije ustvarile dovolj močno socialno državo. »Zato imajo te monarhije večjo legitimnost kakor republike,« pravi nekdanji ameriški veleposlanik v Siriji Ted Kattouf. Elliott Abrams, ki je bil svetovalec za Bližnji vzhod v administraciji prejšnjega predsednika Georgea Busha, je običajno kritičen do Obamove zunanje politike, tokrat pa je pohvalil uravnotežen odziv Washingtona na vrenja v prijateljskih monarhijah, kakor sta Bahrein in Jordanija. »To sta državi, ki sta ubrali pravo smer. Le dovolj daleč še nista prišli,« meni Abrams.

Da bi ohranili prijateljske odnose z avtoritarnimi režimi, so se v Washingtonu odločili, da se bodo vzdržali javnega obsojanja njihove nedemokratičnosti in kratenja človekovih pravic. To se je zgodilo tudi po otoplitvi odnosov z Libijo, ko se je ta leta 2003 odpovedala jedrskemu oboroževanju. V tajni depeši, ki so jo z ameriškega veleposlaništva v Tripoliju poslali v Washington konec avgusta 2008, so zapisali, da so bili številni Libijci razočarani, ker ZDA po ponovni vzpostavitvi diplomatskih stikov zaradi kratenja človekovih pravic niso bolj pritiskale na Gadafija. »Njihova presoja je bila, da se Gadafi ne odziva dobro na javne pritiske. Če pogledamo nazaj, je bila to napačna odločitev,« je za portal ProPublica izjavil Tom Malinowski, ki vodi washingtonsko izpostavo organizacije Human Rights Watch.