Tiskane izdaje
Rim - Skoraj dramatičen je bil današnji nastop italijanskega ministrskega predsednika Maria Montija na srečanju bankirjev. Povedal je, da je država marsikje pravzaprav v vojnem stanju, s prstom je pokazal na socialne partnerje, zlasti na leve sindikate.
Opozoril pa tudi, kako nujno bo nadaljevati njegovo politiko tudi po volitvah prihodnje leto. Takrat njega ne bo več zraven. Italijanski komentatorji so opazili, da premier tokrat ni nastopil prav nič profesorsko, kar mu očitajo sicer, na oder se je postavil kot general, ki analizira stanje in pojasni, da je bitko mogoče dobiti samo, če bodo vsi poslušali in ubogali ukaze. Če tehnično vlado, ki nima političnih ambicij in hoče samo potegniti voz iz blata, napadajo in spodkopavajo z vseh strani, rezulatatov kratko in malo ne bo, krah je pred vrati.
Omenjanje vojnega stanja je bančnike in finančne strokovnjake na zasedanju bančnega združenja kar malo pretreslo. Analitiki so opozorili, da bi to utegnilo celo še poslabšati sedanje skrb zbujajoče stanje na področju kreditov. V letošnjem letu je kreditov, ki so jih dobili podjetniki in posamezniki, skoraj za polovico manj kot pred letom, trend pa kaže na še večje upadanje. Mario Monti je tudi objavil, da poslej ne bo več minister za ekonomijo, kakor je bil doslej, namesto njega bo prvi finančnik v državi njegov dosedanji namestnik Vittorio Grilli. Sam bo seveda še naprej bedel predvsem nad ekonomijo, je pojasnil Monti.
Na volitvah, o katerih ta trenutek ni nič jasnega, predvsem pa ne, kakšen bo volilni zakon, Mario Monti ne namerava kandidirati. Še ob koncu tedna so sredinske politične stranke kovale načrte, da bo Monti lahko vodil močno sredinsko koalicijo, ki bi segala od leve do desne sredine, do zmage in potem lahko uresničil svoje načrte. Tudi prave pravcate »nenačelne koalicije« so se že ustvarjale v političnih govorih, o katerih so ljudje težko verjeli, da bi preživele do prvega glasovanja o zaupnici. Zdaj je premier za marsikoga nekoliko nepričakovano prišel na dan z izjavo, da nikakor ne namerava nadaljevati v politiki, sestopil bo prihodnjo pomlad, ko bodo na vrsti volitve, izvoljena vlada pa bo morala nadaljevati njegovo delo.
Montijeva objava o odhodu iz palače Chigi in s političnega odra je prišla komaj teden dni potem, ko je tudi predsednik republike Giorgio Napolitano oznanil, da se umika s prizorišča prihodnje leto, ko bodo predvidoma maja v parlamentu predsedniške volitve. Ker stari politični maček Napolitano, ki je v politiki več kot šest desetletij, in ekonomski strokovnjak Monti, ki se je kalil z dvema mandatoma komisarja v evropski komisiji, veljata za stabilizatorja političnih in ekonomskih razmer v Italiji ob političnem brezvladju in zelo šibkih strankah brez pravih programov in tudi brez vplivnih voditeljev, je bila zaskrbljenost lahko pričakovana.
Vitez oznanja svojo vrnitev
Samo kakšna ura je minila po Montijevi izjavi, da nikakor ne namerava kandidirati na naslednjih volitvah, ko se je na sceni že pojavil Silvio Berlusconi. Postregel je s podatkom o anketi, po kateri bi Ljudstvo svobode prepričalo in dobilo na svojo stran vse ljudstvo, če bi se na sedlo že spet zavihtel Vitez. Napovedal je, zaenkrat samo posredno, v svojih medijih, da se vrača v visoko politiko. Napoved je potrdil tudi njegov strankarski generalni sekretar Angelino Alfano, ki naj bi v prihodnji vladi postal Berlusconijeva desna roka. Med mandatom bi utegnil medijski mogotec štafetno palico predati Alfanu, ki je bil njegov pravosodni minister in tudi avtor zakonov, ki so ga ščitili pred sodniki.
Ankete, ki jih je dal svojim agencijam in svojim medijem pripraviti Berlusconi, kažejo, da bi njegovi »svobodnjaki« lahko zmagali z vsaj 30 odstotki, če bi jih vodil on sam, popolnoma pa bi pogoreli brez njega. Sodeč po pisanju Berlusconijevih medijev namerava Vitez svoji stranki spremeniti ime, na sceno vrniti staro gibanje Naprej, Italija, kampanjo bi vodil sam, kakor jo je vedno, kadar je zmagal. Ker se je z Montijevo napovedjo slovesa od vladne palače in Berlusconijevo grožnjo, da se vrača, kampanja za volitve prihodnjo pomlad tako rekoč že začela, bo v prihodnjih tednih še toliko bolj oster spopad za volilno zakonodajo in za odpravo Berlusconijevega zakona, o katerem velja, da je »prašičji«, saj daje stranki z največ glasovi posebno premijo, vse manjše tekmece pa odpravlja na smetišče zgodovine.
Devet mesecev pred predvidenimi parlamentarnimi volitvami, deset ali enajst mesecev pred predvidenimi volitvami predsednika republike in v trenutku, ko Montijeve reforme potrebujejo odločilno podporo strank, se razmere zapletajo. Prenos pozornosti na strankarske računice bi utegnil škoditi Montijevim ukrepom, ki so povečini jasni bolj na papirju kot uveljavljeni v resničnosti. Od mrtvih bi utegnile vstajati vse stranke, ki jim je Berlusconijev padec in vzpon Montija lani nastavil ogledalo in jih opozoril, da so - vse po vrsti, od skrajne desnice do skrajne levice - v neskončni stiski, brez idej in brez kadrov, ki bi vzbujali zaupanje. Ker je odhod s prizorišča napovedal tudi Napolitano, se hkrati začenja tudi boj za predsedniško palačo na Kvirinalu. Še vedno ni nemogoče, da bi se tja poskusil s kakšnim rokohitrskim manevrom zriniti prav Berlusconi.
