Tiskane izdaje
Življenjska zgodba Aleksandra Litvinenka je nadvse zapletena. Rodil se je v Voronežu južno od Moskve, toda ker sta se starša kmalu ločila, je večji del otroštva preživel pri dedu v Nalčiku na Severnem Kavkazu. Ded je bil med drugo svetovno vojno vojaški pilot in zdi se, da je prav on navdušil Saša za vstop v šolo KGB, kjer je potem tudi delal. Po razpadu Sovjetske zveze se je v zvezni varnostni službi FSB, eni od naslednic KGB, začel ukvarjati z bojem proti organiziranemu kriminalu. Decembra 1997 je skupaj s še četverico častnikov od nadrejenih dobil ukaz, naj ubijejo Borisa Berezovskega, takrat enega najbogatejših ruskih oligarhov in vplivnega politika, ki je bil zelo blizu predsedniku Borisu Jelcinu. Po treh mesecih tuhtanja so se odločili, da bodo z ukazom, ki so ga dobili, seznanili kar samega Berezovskega, ki ga je Litvinenko tedaj dobro poznal, saj je pred časom preiskoval poskus atentata nanj. Ta je s svojim vplivom potem poskrbel, da je bil oddelek FSB, kjer so delali, razpuščen.
Toda stvari se niso izboljšale. Korupcija je cvetela in vrhovi FSB so se še naprej ukvarjali z umazanimi posli. Julija 1998 je novi direktor FSB postal Vladimir Putin. Litvinenko je s pomočjo Berezovskega zaprosil za sprejem. Novemu direktorju je podrobno predstavil nezakonite posle najvišjih mož v organizaciji. Putin nad razlago ni bil posebej navdušen, a je kljub temu obljubil, da bo poskrbel za red. To se seveda ni zgodilo. Zato je vsa omenjena peterica novembra 1998 v Moskvi, v agenciji Interfax, pripravila tiskovno konferenco, kjer so pred novinarji z vsega sveta, zraven sem bil tudi sam, razkrili nečedne posle FSB in tudi ukaz o umoru Berezovskega.
Litvinenka so kmalu zatem odpustili in ga marca 1999 aretirali. V zaporu Lefortovo je sedel pol leta. Izpustili so ga, ko je obljubil, da ne bo zbežal iz Rusije. Naslednje leto je prebegnil v Veliko Britanijo, kjer je dobil državljanstvo, in tam začel boj proti svoji državi. Z razkrivanjem vrste podrobnosti o zločinski naravi Putinovega režima, zaradi česar je bil potem ob življenje. To se je zgodilo po sestanku z nekdanjima kolegoma Andrejem Lugovojem in Dmitrijem Kovtunom 1. novembra 2006 v Pine Baru hotela Millennium na londonskem Grosvenor Squaru, kjer mu je Lugovoj, kot je kasneje razkril Scotland Yard, podtaknil zeleni čaj z radioaktivnim polonijem-210. To je bil prvi umor te vrste v svetu doslej. Uradni London je od Moskve zahteval izročitev Lugovoja, toda ta je zahtevo seveda zavrnila. Andrej Lugovoj je leta 2007 postal celo deputat dume. Mandat se mu bo iztekel prihodnje leto.
Po zaslugi Wikileaksa se zgodba o umoru vašega moža zdaj znova pojavlja v svetovni javnosti. Diplomatske brzojavke v bistvu potrjujejo to, kar vi in vaši prijatelji že dolgo veste ...
... da za umorom stoji ruska država in da je takratni predsednik Vladimir Putin vedel za ta zločin. To so vedeli vsi. Toda politika je vztrajno molčala. Tudi v Evropi. Zaradi ruske nafte in plina. Toda kako dolgo bo to še trajalo? Kako dolgo bo Evropa zaradi energetskih interesov tako mirno gledala na zločine in umore, na to strašno politiko, ki nenehno zahteva nove žrtve? Le dober mesec pred Sašom je bila v Moskvi denimo ubita Ana Politkovska.
Sta umora morebiti povezana?
Saša je bil izjemno pretresen, ko je zvedel za njeno smrt. Ves čas je bil trdno prepričan, da v Rusiji obstaja seznam ljudi, ki jih je treba likvidirati. Na njem sta bila tudi on sam in Ana Politkovska.
Bo Evropa še dolgo molčala pred temi dejstvi?
Ko je vlada v Londonu zahtevala izročitev Andreja Lugovoja, v drugih članicah Evropske unije ni dobila podpore, ki bi jo človek pričakoval. Nihče se ni hotel bosti z Moskvo. Če bi bila evropska fronta bolj enotna, bi bil morilec že zdavnaj za zapahi. Rusija se je pod Putinom zelo spremenila. Na slabše seveda. Zdaj vsemu svetu znova kaže svoj pravi obraz. Informacije, ki jih objavlja Wikileaks, jasno dokazujejo, da Rusijo pravzaprav vodi kriminalec.
Mafioso, kot so Putina ocenjevali ameriški diplomati?
Da, pravi mafijec. Saša je to že leta 1998 jasno povedal na svoji tiskovni konferenci. Celo sama sem bila presenečena nad točnostjo njegovih analiz in napovedi, kaj se bo zgodilo z Rusijo. Saša je bil po naravi zelo čustven človek. Po drugi strani pa ves čas pravi profesionalec. Nikoli ni kalkuliral. Ti dve lastnosti nekako ne gresta skupaj. Zato so ljudje včasih težko razumeli, da je človek, ki si je izbral poklic agenta, lahko tako emocionalen. Zaradi tega nekateri preprosto niso verjeli, da je res profesionalec.
Veliko stvari, ki jih je napovedal, so se potem v resnici zgodile. Opozarjal je, da zvezna varnostna služba FSB v bistvu prevzema oblast v državi in Rusijo peha nazaj v stare čase, toda ko bo javnost spoznala to resnico, bo že prepozno. Kako se namreč rešiti nekoga, ki te trdo stiska za vrat in ti ne da dihati? In kako se boriti proti zlu, ki se je inkorporiralo v sistem? Saša je državo poskušal rešiti pred tem zlom. Kot pravi domoljub. Ko se je Putin po tisti znameniti tiskovni konferenci leta 1998 pojavil na televiziji, je vsej državi pojasnjeval, da je skupina okrog Litvinenka skupina majhnih, nepomembnih ljudi, ki so v službi delali vrsto napak. In da so na tiskovno konferenco prišli zato, da bi prikrili svojo nesposobnost. In se na ta način zavarovali. Neumnost brez primere!
Vaš mož se je takrat sicer sestal s Putinom?
Da, pred tiskovno konferenco, ki sem jo omenila.
Je bila to njegova pobuda?
Ne samo njegova. Mislim, da ga je k temu spodbudil Boris Berezovski. Ta je bil takrat še v dobrih odnosih s Putinom.
Kar je bilo po svoje logično, saj je Berezovski pogosto govoril, da je prav on pripeljal Putina v Kremelj?
Tudi to drži. Zagotovo je imel veliko besede pri Jelcinu, čeprav samo en človek ne more odločati o tem, kdo bo novi šef FSB ali države. Okrog Jelcina se je tedaj vrtelo kar precej zelo vplivnih ljudi. Boris Berezovski ni bil edini, ki mu je šepetal na uho. Ko je Berezovski predlagal Saši, naj gre k Putinu, mu je odvrnil, da bo poskusil. Čeprav ni bil prepričan, da bo sestanek kaj pomagal. Pa veste zakaj? Ker je imel v rokah vrsto dokumentov, ki so dokazovali Putinovo vpletenost v različna kriminalna dejanja. Še iz časov, ko je bil pomočnik župana Sankt Peterburga ...
... Anatolija Sobčaka ...
Da. To so bili časi, ko je Nemčija v Rusijo pošiljala humanitarno pomoč, ki je izginjala neznano kam. Čez Sankt Peterburg so tedaj potovala tudi mamila. Sledi so bile zelo jasne. Preiskovalci so to ves čas skrbno spremljali. Film Andreja Nekrasova z naslovom Upornik , ki je bil že na veliko festivalih, jasno dokazuje Putinovo vpletenost v nezakonite posle. In te preiskave po nekaterih informacijah sploh še niso končane.
Kako dolg je bil ta možev pogovor s Putinom?
Mislim, da ni bil prav dolg. Saša mu je prinesel shemo, ki je jasno kazala, kdo, kako in s kom sodeluje. Saša je znal izvrstno analizirati informacije, ki jih je zbiral. To shemo je narisal na velik list. Putin jo je pogledal in odvrnil, da bo poskrbel, da se bodo stvari preiskale in uredile. Potem mu je zelo neodločno in mehko, prav po žensko, stisnil roko, kar je Saša presenetilo. Sam je bil namreč zagret športnik, treniral je moderni peteroboj, in je znal trdno zagrabiti ponujeno roko. Pa tudi za Putina so tedaj govorili, kakšen judoist da je. Toda roko mu je stisnil tako, kot da v njej nima nobene moči.
Se je po tem sestanku kaj spremenilo?
Da. Doma so nam začeli prisluškovati. To ni bilo težko ugotoviti, saj je Saša kot agent FSB dobro vedel, kako se to dela. Ko je bil še v oddelku za boj proti kriminalu, so pač prisluškovali ljudem, ki so jim sledili.
Kje ste živeli takrat v Moskvi?
V Čertanovu na južnem robu mesta. Mene je bilo vse bolj strah. Po tisti tiskovni konferenci sem ga spraševala, zakaj je bilo vse to potrebno. Kajti po tistem nastopu se je v KGB že začela preiskava proti njemu ...
... mislite v FSB ...
Da. Danes je to eno in isto. Jelcin je po prihodu na oblast iz kagebejevske pošasti sicer poskušal narediti več organizacij. Zunanjo obveščevalno službo SVR na primer. Da bi vsi prejšnji oddelki delovali ločeno. Brez skupne strehe. Toda z uničevanjem KGB je bilo tako kot z bojem proti hidri. Ko odsekaš eno glavo, takoj zraste nova. Ko je Putin prišel na oblast, je tem organizacijam dal nova pooblastila. In vse nekdanje kagebejevce, ki vedno ostanejo kagebejevci, kot pravi Putin, znova zvabil v svoje vrste. Zanj so nadzorovali gospodarstvo, naravne vire, vse, kar je pomembno. Ta kontrola je izjemno ostra. Saša je pogosto govoril, da je v Sovjetski zvezi KGB resda imela oblast, ni pa imela denarja. Zdaj imajo varnostne službe in oblast in denar. Dobili so to, o čemer ob prihodu na oblast niso niti sanjali.
To je po svoje ogromna razlika.
Pod Stalinom je morda res šlo za ideologijo, za zapiranje meja pred zlobnim Zahodom, ki da nenehno preži na sovjetskega človeka in podobne neumnosti. Toda zdaj je položaj še hujši. Rusko vladajočo nomenklaturo je popolnoma obsedla ideologija denarja.
Ki zdaj gospodari v vladi in Kremlju?
Seveda. Ali veste, zakaj se je Putin tako boril za svetovno prvenstvo v nogometu in ga - na veliko jezo Angležev - potem tudi kupil? Ker potrebuje nacionalno idejo. Nekaj, kar bo zganilo in povezalo ljudi. Oblast se boji izgubiti državo, ki jo z nekakšnimi nitkami zdaj še drži skupaj. Zato so tako hoteli zimske olimpijske igre. To evforijo so si zdaj z nogometom podaljšali še za štiri leta. Maksim Ševčenko, Putinov novinar, ki ga sicer ne maram preveč, je imel prav, ko je izjavil: Da, prvenstvo smo dobili, ampak, daj bog, da bo to prvenstvo še v tej državi. V Rusiji. Celo najbolj zagret Putinov privrženec torej ni več prepričan, ali bo Rusija leta 2018 takšna, kot je sedaj, sploh še obstajala. Za to je kar nekaj vzrokov. Države, ki se razpenja čez enajst časovnih pasov, v današnjih časih preprosto ni več mogoče nadzorovati. Le kako je namreč mogoče upravljati državo, kjer na enem koncu šele vstajajo, ko na drugem že odhajajo k nočnemu počitku?
Letos mineva natanko deset let, kar ste skupaj z možem prebegnili v Veliko Britanijo. Kako ste pravzaprav preživeli to desetletje izgnanstva, to desetletje veselja, nato pa tudi trpljenja po umoru moža?
Na britanska tla smo stopili 1. novembra leta 2000. Ne boste verjeli, toda še nekaj ur pred poletom proti Heathrowu nisem natančno vedela, kje bomo živeli. Sprva sploh nismo razmišljali o Angliji. To ni bilo v naših načrtih. Vedeli smo le to, da v Rusiji ne moremo več ostati. S sinom Toljo, ki je takrat imel šest let, sva po dogovoru z možem iz Moskve zato povsem legalno, kot turista, odletela v Španijo, Saša pa se je v tem času brez potnega lista, ki so mu ga ob aretaciji odvzeli, prek Gruzije, kjer je preživel kakšen mesec, prebil v Turčijo. Vsi skupaj smo se potem dobili v Antalyi.
Možu je pri begu pomagal vaš prijatelj, poslovnež Aleksander Goldfarb, ki zdaj vodi mednarodno nevladno organizacijo Fond državljanskih svoboščin?
Ne. Saša je za svoj pobeg poskrbel sam, kajti če bi se razvedelo za njegove načrte, bi bil lahko znova zelo hitro v zaporu. Goldfarb, ki je živel v glavnem v ZDA, je v našo zgodbo vstopil šele, ko smo bili ponovno skupaj v Turčiji. Znašli smo se v slepi ulici, saj nismo vedeli, kako naprej. Cilj je bil pobegniti iz Rusije, kar je možu uspelo. Toda kam zdaj? V Turčiji sem se ves čas bala, da nas nenehno opazujejo. Ruske in turške varnostne službe. Tedaj je vlogo rešitelja prevzel Aleks. V resnici o pravem času.
Vi ga do takrat niste poznali?
Ne. Poznal ga je Saša. Z njim sta se nekajkrat srečala pri Borisu Berezovskemu. Skupaj smo tuhtali, kaj storiti. To so bili strašni dnevi. Brez vizumov nismo mogli nikamor. Tedaj se je Goldfarb domislil trika. Kupili smo letalske vozovnice za vrnitev v Moskvo, vendar čez London, kjer za tranzit nismo potrebovali vizumov. In ko je letalo iz Istanbula pristalo na Heathrowu, se je Saša predal britanskim oblastem in zaprosil za politični azil. Mene je bilo najbolj strah za sina, ki je imel tedaj komaj šest let. Kamorkoli bi šli, bi naju lahko aretirali in nama odvzeli otroka. Že samo ob misli na kaj takšnega me je oblila zona.
To bi se lahko zgodilo tudi v Rusiji?
Seveda. Ravno zato smo se odločili za pobeg. Če bi Saša ostal v Rusiji, ne bi preživel niti do leta 2006, ko so ga umorili. To je bilo zame nekaj strašnega. Tako mlad, zdrav in močan, pa je moral umreti. Lahko bi živel zelo dolgo. Saša je imel rad Rusijo. Razmišljal je celo ostati in vnovič tvegati zapor, toda iz te ječe se ne bi vrnil nikoli več. O tem ni nobenega dvoma. Nekaj podobnega se zdaj dogaja s Hodorkovskim, čeprav so ga zaprli iz povsem drugih razlogov. Ko je že skorajda odsedel svojo kazen, si nenadoma izmislijo nov proces.
Sodna farsa brez primere?
Da. Sašev primer je bil nekakšen vzorec, kako ravnati z nasprotniki režima. Tožilec mi je ob njegovi aretaciji osebno dejal, da je obtožnica sestavljena iz devetih točk. Če pade ena, jih še vedno ostane osem. Če pade druga, jih ostane še sedem ... Tako se je potem tudi res zgodilo. Kot v sovjetskih časih. Celo vojaškim sodnikom je bilo vidno nerodno, ko so morali poslušati tožilčeve konstrukte. Saša se je resno zbal, da ga bodo ubili, še preden bo izrečena sodba. In jasno so mu začeli namigovati, da se lahko kaj zgodi tudi ženi in otroku. Zato smo se odločili za pobeg.
To je bila tedaj edina logična rešitev?
Vsekakor. Toda to niso bile lahke odločitve. Prišli smo v Britanijo, kjer nismo skoraj nikogar poznali. In angleščine tudi nismo govorili. Začetek je bil zelo trd. Brez pomoči Borisa Berezovskega bi tedaj težko preživeli. On je poskrbel za stanovanje in Saši omogočil pisati knjige. Z denarjem, ki ga je namenil Goldfarbovemu Fondu državljanskih svoboščin. Napisal je dve knjigi. Prvo skupaj z Jurijem Felštinskim.
O eksplozijah stanovanjskih blokov v Moskvi, ki jih je Putin potem izkoristil za vnovično vojno proti Čečeniji?
Saša je imel dokaze, da tega niso storili Čečenci, kot še danes vztraja oblast, ampak FSB. Boris Berezovski je knjigo poskušal pretihotapiti v Rusijo, vendar so na meji zaplenili večino izvodov. Ruski javnosti je tako postala dostopna šele po moževi smrti. Druga knjiga je še bolj zanimiva. Govori o kriminalni druščini z Lubjanke, kjer je bil nekoč sedež KGB, danes pa tam kraljuje njena naslednica FSB. V njej je zapisano vse to, kar je Saša govoril že leta 1998 in kar se danes tudi v resnici dogaja.
Tedaj ni bilo nobenemu lahko. Saša je moral začeti delati, da bi lahko preživeli in izšolali sina. Bil je v več svetovalnih firmah. Zelo je pomagal španski policiji. V lovu na kriminalne združbe, ki so jih v veliki večini sestavljali ruski banditi. To je španski tožilec kasneje javno priznal in po zaslugi Wikileaksa zdaj to ve ves svet. To je bila kolosalna operacija, v kateri so za zapahe spravili tako rekoč ves mafijski vrh v Španiji. Saša je španski policiji posredoval vrsto izjemno koristnih podatkov, brez katerih operacija, kot vse druge dotlej, ne bi uspela. Toda končala se je že po Saševi smrti, tako da za koristnost svoje pomoči ni nikoli zvedel.
Aleksander Litvinenko je verjetno vedel preveč. Kdaj je po vašem padla odločitev, da ga je treba likvidirati? Morda takrat, ko je s pomočjo Jurija Šveca, znanca še iz časov KGB, razkril vrsto umazanih podrobnostih o korupciji v ruskih vrhovih? Je bil zanj morda usoden trenutek, ko je začel neprevidno sodelovati z Andrejem Lugovojem, za katerega ni nihče sumil, da je pravzaprav še vedno agent FSB?
Saša je seveda poznal Lugovoja. Ta je bil namreč svojčas šef varnostne službe na osrednji državni televiziji ORT, ko je bil njen večinski lastnik še Boris Berezovski. Ponovno sta se potem srečala šele v Londonu. Na rojstnem dnevu Berezovskega. Ker je ta popolnoma zaupal svojemu nekdanjemu sodelavcu, mu je zaupal tudi moj mož. Dogovorila sta se za poslovno sodelovanje. Mož je ravno takrat dobil posel pri angleški zasebni varnostni službi Titan International, ki ga je najela, da bi raziskal ozadje orožarskega posla med nekim britanskim in ruskim podjetjem. Vseh podrobnosti seveda ne poznam. Vem samo to, kar mi je povedal mož.
Saša je v ta posel tedaj vpletel Jurija Šveca?
Svojega starega znanca, ki je imel zasebno podjetje v ZDA, toda še vedno tudi odlične zveze v Rusiji. In ta mu je v resnici priskrbel podatke, ki so zanimali Titan International. Ti so bili tako uničujoči, da je britansko podjetje, ki je naročilo tovrstno preiskavo, pretrgalo že sklenjeno orožarsko pogodbo z Moskvo. Britance so zanimale zlasti morebitne povezave ruskega podjetja s Kremljem. Izkazalo se je, da je Švec dregnil v osje gnezdo, saj je v poročilu omenil vrsto poslovnežev in politikov, ki so zelo blizu Putinu. Saša je ta papir pokazal Lugovoju in s tem, kot je kasneje izjavil Švec, storil usodno napako. Lugovoj je namreč - kot sodelavec FSB - o vsebini obvestil pristojne v Moskvi. Po eni od verzij je takrat padla odločitev, da je treba mojega moža ubiti.
Saša je torej preveč zaupal Lugovoju?
O njem nikoli ni imel posebej dobrega mnenja. Poznala sta se kar dolgo. Še iz časov, ko je Saša kot uslužbenec FSB preiskoval umor znanega ruskega televizijskega novinarja Vladislava Listjeva, ki je nekoč delal na ORT, tam torej, kjer je bil Lugovoj vodja varnostne službe. Lugovoj je na mojega moža vedno gledal kot na nevarnega tekmeca za službo na ORT. Bal se je, da ga bo zdaj, zdaj spodrinil. Toda Saša ni imel takšnih namenov. To delo ga ni zanimalo. Zato se je prav zabaval nad tovrstnimi strahovi Lugovoja, ki je v ORT prišel iz devetega oddelka KGB, tako imenovanega elitnega kremeljskega polka, kjer jih niso učili drugega kot odpirati in zapirati vrata za šefi. In samo to je tudi v resnici znal ...
Vam je mož morda zaupal, kateri visoki kremeljski uradniki so bili omenjeni v papirjih, ki mu jih je pripravil Jurij Švec in ki jih je Lugovoj nato pokazal svojim šefom v FSB?
Po mojem je Moskvo najbolj zbodlo ime Viktorja Ivanova. Ne Sergeja Ivanova, nekdanjega obrambnega ministra in podpredsednika vlade, ampak Ivanova, ki je vodil urad za boj proti trgovini z mamili. Britansko podjetje seveda ni hotelo poslov s podjetjem, ki je tako tesno povezano s Kremljem, zato je prekinilo pogodbo, vredno več deset milijonov funtov. Preiskovalci Scotland Yarda so menili, da bi to lahko bil prelomni trenutek, ko so se v Moskvi odločili za likvidacijo mojega moža.
In to so potem storili z radioaktivnim polonijem. Strokovnjaki pravijo, da je z gramom polonija mogoče umoriti milijon ljudi!
To je bilo naravnost grozljivo. Nekaj povsem novega v sicer zelo izpopolnjeni kagebejevski praksi ubijanja političnih nasprotnikov. To je bila izjemno zapletena operacija. Najprej je bilo treba dobiti polonij, ga nato prepeljati v Veliko Britanijo in potem uporabiti. To se ne more zgoditi brez vednosti političnih vrhov. Zato to ni bil navaden umor. S kroglo ali nožem. Namen je bil po svoje zelo jasen. Prepričani so bili, da vzroka smrti ne bodo odkrili, saj v zgodovini doslej še ni bilo primera, da bi koga umorili s polonijem.
Moža so zastrupili na dan, ki je bil za vas zelo pomemben!
Bilo je prvega novembra. Na ta dan pred šestimi leti je naša družina prvič stopila na britanska tla. Poleg tega smo dobra dva tedna nazaj, bilo je 13. oktobra, dobili britansko državljanstvo. Vsi trije hkrati. Zato sem Saši zabičala, naj se čim prej vrne domov, ker bom pripravila posebno večerjo. Piščanca. Po receptu, ki mi ga je zaupala mama, ki je bila nekaj dni pred to tragedijo pri nas na obisku. Saša je z užitkom pojedel, kar sem pripravila, toda že nekaj ur zatem, bilo je okrog polnoči, so se začele hude težave. Oba sva najprej pomislila, da je bilo kaj narobe s hrano ...
Domov je prišel s sestanka z Andrejem Lugovojem?
In Dmitrijem Kovtunom. Na tem sestanku je bil zastrupljen. Kasnejše preiskave so pokazale, da s polonijem. Čeprav je naredil le požirek ali dva zelenega čaja, so zdravniki kasneje ugotovili, da je zaužil sto smrtnih doz radioaktivnega strupa.
Vi veste, kdo je ubil Aleksandra Litvinenka?
Ko je Saša umrl, bilo je v četrtek, 23. novembra, nekaj po deveti zvečer, in ko je vest o tem že obkrožila svet, me je Lugovoj poklical po telefonu. Ker tedaj nisem odgovarjala na klice, mi je poslal sms. V njem mi je sporočil, da ni vedel, kaj se dogaja in da bo sam raziskal stvar. Mislim, da je bil celo sam v šoku.
Zakaj?
Ker očitno ni vedel, da je Saša umoril s polonijem. Naročniki umora mu, kot kaže, sploh niso povedali, s čim ubija. Po vsej verjetnosti je mislil, da so mu dali kakšen manj znan strup, ki ga bo težko odkriti. Zato je tudi njega zajela panika, saj bi polonij lahko škodoval tudi njemu. Da verjetno res ni vedel, kaj prenaša, dokazuje dejstvo, da so sledove polonija kasneje odkrili povsod, kjer je hodil: na letalih British Airwaysa, s katerima je potoval iz Moskve v London in nazaj, v hotelih, kjer je spal, in v lokalih, ki jih je obiskal. Vsaj 140 Britancev, ki so kakorkoli prišli v stik z njim, je bilo okuženih s sledmi polonija. Za nekatere med njimi se to ne bo dobro končalo. Toksikolog John Henry je namreč polonij označil za tako rekoč popolno morilsko orodje.
Lugovoj je kasneje zanikal vsakršno krivdo?
Sama sem trdno prepričana, da je on umoril mojega moža. Zaupam Scotland Yardu, ki je enakega mnenja. Preden so zadevo predali tožilstvu, so po nekajkrat preverili vse, tudi najmanjše podrobnosti. Dokazi so neizpodbitni. Zato so trditve Lugovoja, da gre za politični pregon, milo rečeno neumne. V Angliji so pred zakonom vsi enaki. V Rusiji ne. Putin še vedno verjame v tako imenovano telefonsko pravo. Pokličeš sodišče in stvar je urejena. Znano je, da sta s Tonyjem Blairom postala zelo tesna prijatelja, zato nikakor ni mogel razumeti, zakaj London nenadoma noče izročiti Borisa Berezovskega, Ahmeda Zakajeva in zakaj se britanska vlada tako razburja nad smrtjo nepomembnega agenta Aleksandra Litvinenka.
Ste torej zadovoljni s tem, kar je v zvezi z umorom moža doslej storila britanska stran?
Absolutno. Sem v nenehnih stikih z vlado, ki me stalno obvešča o vsem, kar je kakorkoli povezano s Sašo in z odnosi z Rusijo. Prejšnji zunanji minister David Miliband se je večkrat sestal z mano. To je storil pred vsakim srečanjem z ruskim vodstvom in po njem. Tako sem vselej iz prve roke izvedela, kaj je novega. Z menoj se je takoj povezala tudi nova vlada. Zunanji minister William Hague mi je pred nedavnim odhodom v Moskvo poslal zelo prijazno pismo, v katerem je poudaril, da se je kadarkoli pripravljen sestati z mano. V vsakem trenutku. Ta pozornost britanske vlade mi veliko pomeni. Predvsem zato, ker je minister v pismu jasno zapisal, da smrt moža nikoli ne more postati predmet kakršnekoli trgovine v odnosih med Londonom in Moskvo.
Zanimivo je, da se je na novega premiera Davida Camerona pred Haguovo potjo v Moskvo s posebnim pismom obrnil tudi Mihail Hodorkovski!
Da. In omenil je ravno to, kar je meni zagotovil zunanji minister Hague. Človekove pravice ne morejo biti predmet politične trgovine. V zgodbi Hodorkovskega prihaja do zanimive evolucije. Sprva je govoril, da ne more zbežati iz svoje države, saj je vendar državljan Rusije. Toda po letih zapora je ugotovil, da v tej državi ni več pravice. Dokler bo Putin na oblasti, Hodorkovski ne bo videl svobode. Iz povsem osebnih zamer. Tu ne gre za državne interese. Tako je tudi na drugih področjih. To je strašno, ko so mnoge poteze, tudi najpomembnejše, odvisne od dnevnega razpoloženja prvega moža v državi. In zanimivo je, da Putin za svoje nasprotnike razglaša vse, ki ga prekašajo po višini. Zdi se, da ga muči kompleks, značilen za vse majhne ljudi. Njegovi prijatelji so zato samo tisti, ki so iste višine ali pa manjši od njega. Zato ni trpel premiera Mihaila Kasjanova ob sebi.
Napoleonovski kompleks torej?
Absolutno.
Ste varni tu v Londonu?
Saša mi je vedno govoril, da smo v Angliji popolnoma varni. Saj nas vendar varujeta kraljica in britanska vlada! Tisti, ki so ga umorili, so grobo prekršili vsa pravila igre v odnosih med državama. Toda kljub temu strašnemu dogodku nimam varnostnikov. Počutim se popolnoma svobodno. Razen v eni stvari. Ne morem oditi v Rusijo. In obiskati očeta, ki bo februarja dopolnil osemdeset let in ki zaradi krhkega zdravja ne more več potovati. Nisem ga videla že več kot štiri leta ... To je tisto, kar me utesnjuje ... Tam se ne bi počutila varno.
Za pot v Rusijo bi kot britanska državljanka potrebovali tudi vizum?
Ne. Ker sem lani dobila ruski potni list. V tem pogledu je Rusija vendarle naredila majhen korak na poti do sprave.
Ste ga dobili tu v Londonu?
Da. Nekega dne sem kar odšla na veleposlaništvo. Dolgo sem zbirala pogum za ta korak. In ko sem prišla tja, sem v hipu začutila, da tudi njim ni posebej prijetno. Med nami je zijal nekakšen prepad. Toda kljub temu so bili tistega dne prijazni z mano. Le procedura je trajala dlje kot pri drugih strankah. Potni list sem namreč dobila šele čez dobrega pol leta.
To pomeni, da bi pravzaprav že jutri lahko poleteli v Moskvo?
Lahko. Toda nihče ne ve, kaj me tam čaka. Na letališču. Pozneje pri starših. Zadeva Litvinenko v Moskvi namreč še ni končana. Tam celo trdijo, da je moj mož hotel zastrupiti Lugovoja. Si predstavljate ta cinizem?
Zanimivo je, da so v teh dneh v javnost prišli dokumenti, ki dokazujejo, da je FSB nevarni polonij dobila iz balakovske jedrske elektrarne pri Saratovu na Volgi. To se je zgodilo le devet tednov pred umorom vašega moža.
Gre za kopije treh dokumentov, ki sva si jih z Aleksom Goldfarbom podrobno ogledala. V teh papirjih je natančno opisana pot, ki jo je neki Kovaljov, uslužbenec FSB, opravil do elektrarne in nazaj. Na teh dokumentih so imena osmih ljudi, vpletenih v ta posel. Natančno je opisan tudi tovor. Gre za radioaktivni polonij, shranjen v posebnem, 3,4 kilograma težkem svinčenem zabojčku, ki je iz balakovske elektrarne potem potoval v Moskvo. To je zame dokaz, da je bil v umor v Londonu v resnici vpleten vrh FSB in s tem tudi vrh države. Do tako nevarne snovi namreč ne more priti ravno vsakdo. Niti v Rusiji ne.
Ste prepričani, da gre za prave dokumente?
Midva z Goldfarbom sva dobila kopije. To pomeni, da nekje obstajajo tudi izvirniki. Aleks mi je pri tem v resnici v veliko pomoč. Jaz namreč nisem ne James Bond ne Sherlock Holmes in ne Hercule Poirot. Sem zgolj nemočna ženska, ki so ji ubili moža, sinu pa očeta.
Je vir, ki vam je dostavil te papirje, popolnoma zanesljiv?
Poznam ga in mu zaupam. Zdaj se s temi dokumenti ukvarja Scotland Yard. Zanimivo je, da je kmalu zatem, ko je Aleks Goldfarb javno oznanil obstoj teh papirjev, tudi Wikileaks objavil dokumente, ki govorijo o vpletenosti ruskega državnega vrha v umor Aleksandra Litvinenka. Efekt snežne kepe torej.
Bo Moskva kdaj vendarle priznala krivdo za umor vašega moža?
Ti dokumenti, ki zdaj krožijo v javnosti, mi dajejo upanje na to. Nekega dne se bo to moralo zgoditi.
Vendar ne, dokler bo Vladimir Putin na oblasti?
Tega ne ve nihče. Zgodovina kaže, da diktatorji lahko odletijo tudi čez noč. Ceausescu, ki so mu še kak dan pred usodnimi dogodki navdušeno ploskali na seji cekaja, je po hitrem postopku končal pred strelskim vodom. Putin nikakor ne razume, da se igra z ognjem. Ko bo narod prišel na ulice, ljudi ne bo več mogoče ustaviti. Zdajšnja zaukazana ljubezen se lahko v hipu spremeni v sovraštvo. Putin ne ljubi svoje države, ne svojih državljanov in ne svojih sodelavcev. Prezira vse po vrsti. Njegove oči postanejo tople samo tedaj, ko govori o živalih. O svojem psu. Ali tigrih. To je žalostno. In to v Rusiji vsi vidijo, vsi se šalijo na njegov račun, a tiho živijo dalje. To je strašno. Putin dobesedno ponori, ko mu kdo omeni Čečenijo, Hodorkovskega in Litvinenka. Zato ker gre za tri največje politične napake v njegovi karieri. Ko beseda nanese na te teme, se Putin ne obvlada več. In začne groziti vsem po vrsti. Toda prišel bo dan, ko bo za svoje napake moral odgovarjati. Na sodišču kajpak.
