Mubarak s srednjega zahoda

New York – »Ta tip je pijan od oblasti, zato smo se tukaj zbrali, da ga streznimo,« je povedal 54-letni profesor s srednje šole v prestolnici zvezne države Wisconsin Bert Zipperer. Stal je v množici demonstrantov, ki že več kot teden dni protestirajo proti načrtom novega republikanskega guvernerja Scotta Walkerja, da bi sindikatom v javnem sektorju prepovedal pogajanja o kolektivni pogodbi. Podoben boj proti organiziranemu delavskemu gibanju so sprožili republikanski oblastniki po vsej državi, a v Wisconsinu, kjer imajo delavci v javnih službah pravico do kolektivnega pogajanja že vse od leta 1959, je prišlo do pravega upora. V Madisonu, ki ima okoli 235.000 prebivalcev, se je v soboto zbralo več kot 70.000 demonstrantov.

Do spora med novim guvernerjem, ki je s podporo gibanja čajankarjev lani novembra pretrgal dolgoletno demokratsko vladavino v tej zvezni državi, in sindikati v javnem sektorju je prišlo, ko se je Walker odločil, da bo zakrpal proračunsko luknjo tako, da bo omejil plače in socialne prispevke javnim uslužbencem, hkrati pa je v nedolžni zakonski predlog skril resne omejitve, ki bi imele dolgoročne posledice za sindikalno gibanje v državi. Čeprav so sindikati pristali na znižanje plač ter nekaterih zdravstvenih in socialnih ugodnosti, na omejevanje osnovnih pravic niso hoteli pristati.

Senatorski »azil« v Illinoisu

Zanimivo je, da je pred manj kot enim mesecem proračunski urad v Wisconsinu izračunal, da je v državni blagajni za letošnje fiskalno leto kar 121,4 milijona dolarjev presežka. Potem so novi guverner in njegovi strankarski tovariši v lokalnem kongresu sprejeli nekaj davčnih omejitev za najbogatejše prebivalce in korporacije, ki nimajo sedeža v Wisconsinu, kar je proračun države »olajšalo« za kakih 140 milijonov dolarjev. Zato je konservativni guverner ugotovil, da mu bo v letošnjem letu za vodenje države zmanjkalo 137 milijonov dolarjev, najboljši način za napolnitev prazne blagajne pa da je omejitev delavskih pravic.

Politične razmere v Wisconsinu so se že konec prejšnjega tedna tako zaostrile, da tamkajšnjih 14 demokratskih senatorjev ni le protestno zapustilo parlamentarnega poslopja, ampak je celo »odšlo v azil« v sosednji Illinois. Ker imajo vladajoči republikanci le 19 senatorjev, za odločanje o pomembnejših zakonih pa mora biti navzočih 20 predstavnikov ljudstva, o predlogu guvernerja lokalna zakonodajna skupščina ne more odločati. Nad Walkerjevimi preostrimi ukrepi so bili zgroženi tudi nekateri njegovi zmerni strankarski tovariši, nekaj republikanskih senatorjev pa je predlagalo kompromis z zgolj dvoletno zamrznitvijo sindikalnih pravic. Guverner tudi na ta predlog ni pristal. Iz sindikatov prav tako sporočajo, da ne bodo popustili. Demonstranti, ki so Walkerja označili za »Mubaraka z ameriškega srednjega zahoda«, se še vedno zbirajo pred lokalnim kongresom, Walker pa grozi, da bo začel odpuščati stavkajoče javne delavce.

»Če je ogenj v hiši, gremo vanjo in ga pogasimo. Ko ljudje bežijo ven, mi tečemo noter. Zdaj imamo ogenj v hiši delavskega gibanja. To je ogenj v naši hiši, ki ga bomo pogasili. Če se bo hiša podrla, če se bo sesula, jo bomo skupaj z našimi brati in sestrami pomagali znova postaviti,« je bil pred dnevi odločen predsednik gasilskega sindikata v Wisconsinu Mahlon Mitchell. Za televizijsko postajo Democracy Now je razlagal, zakaj se je njegov sindikat pridružil protestom, čeprav bi bil po guvernerjevem predlogu eden od redkih izjem, ki se mu ne bi bilo treba odpovedati pravice do pogajanj. »Lahko bi stali ob strani, a smo se odločili, da bomo ukrepali, saj je napad na enega napad na vse,« je povedal Mitchell.

Javni uslužbenci na udaru

Wisconsin ni edina država, kjer so ogrožene osnovne delavske pravice, je bila pa doslej edina, kjer so se sindikati množično uprli. Danes se je tisoče demonstrantov zgrnilo tudi na ulice Columbusa, prestolnice zvezne države Ohio, kjer republikanski guverner John Kasich, ki je pripravil podobne protisindikalne ukrepe, že grozi, da bodo vsi javni delavci, ki bodo stavkali, leteli na cesto. Zakone, ki bodo odpravili pravico javnih delavcev do pogajanj o kolektivni pogodbi, načrtujejo še v Coloradu, Južni Dakoti, Michiganu, Nebraski, New Hampshiru in Oklahomi.

Čeprav boj republikancev proti organiziranemu delu ni nič novega, z njim pa se je proslavila že neokonservativna ikona, nekdanji predsednik Ronald Reagan, se je po novembrskih republikanskih zmagah na zvezni, zlasti pa na lokalnih ravneh, še zaostril. V obubožanih zveznih državah, ki jim lokalne ustave prepovedujejo proračunsko zadolževanje, so se novi republikanski voditelji s sindikalnimi pravicami spopadli v imenu zmanjševanja javnega dolga. Hkrati pa so izkoristili javno mnenje, ki je v času skoraj desetodstotne brezposelnosti negativno razpoloženo do domnevnih ugodnosti in zaščit javnih uslužbencev. Nasprotniki sindikalnih pravic pogosto navajajo raziskavo izpred dveh let v reviji Forbes, po kateri zaposleni v državnih službah s plačo in drugimi ugodnostmi zaslužijo kar 42 odstotkov več kot delavci v zasebnem sektorju. Resni raziskovalci so revijo obtožili, da meša jabolka in hruške, po izračunih Johna Schmitta s Centra za raziskovanje ekonomske politike pa delavec s podobnimi izkušnjami, izobrazbo in delovnim položajem v zasebnem sektorju zasluži kake štiri odstotke več od svojega kolega v državni službi.