Tiskane izdaje
Britanska vlada glede tega ni bila nikakršna izjema, toda sodeč po dognanjih šestmesečne preiskave BBC je pri tem držala figo v žepu. Novinarjem je namreč na podlagi javno dostopnih podatkov v registru podjetij in zemljiški knjigi uspelo ugotoviti, da oblasti v Londonu, ki so po Mubarakovem odstopu pristopile k mednarodnim sankcijam proti padlemu režimu, niso bile prav prizadevne pri odkrivanju in »zamrzovanju« premoženja družinskih članov in sodelavcev zadnjega egiptovskega faraona, ki ga je sodišče junija letos obsodilo na dosmrtno ječo zaradi neposredne odgovornosti za smrt 850 protestnikov.
Učinkoviti Švicarji, obotavljiva EU
Pripadniki Mubarakovega režima so si s pomočjo agresivnih neoliberalnih reform v zadnjih dveh desetletjih nakopičili ogromno bogastvo, del katerega je še pred izbruhom revolucije, pa tudi po njem odtekel v tujino, zato je Kairo kmalu po diktatorjevem slovesu na zahodne države naslovil poziv, naj zamrznejo premoženje vplivnih članov padlega režima in tako omogočijo vrnitev odtujenih sredstev v egiptovske žepe. Švica se je za ta korak, na primer, odločila že pol ure po razglasitvi Mubarakovega odstopa, Britanija in druge članice EU pa so potrebovale kar 37 dni, s čimer so po mnenju kritikov omogočile, da je precejšen del na sumljiv način pridobljenega premoženja poniknil v neznano.
Toda otoške oblasti očitno tudi pozneje niso nadoknadile pomanjkanja začetne vneme v lovu na Mubarakove milijone. Radovedni novinarji so namreč odkrili, da poldrugo leto pozneje še vedno niso zamrznile vsega premoženja vidnih članov Mubarakovega režima, katerih imena so na seznamu tarč kazenskih ukrepov; med drugim to velja tudi za razkošno nekdanje londonsko domovanje Gamala Mubaraka, sina in nesojenega naslednika padlega samodržca, ki ta čas v kairski ječi čaka na razsodbo v procesu proti njemu zaradi pranja denarja.
Preiskava je razkrila še, da je londonsko investicijsko podjetje MedInvest Associates, katerega direktor je bil svojčas Gamal, delovalo vse do februarja letos, ko se je samorazpustilo (motiv za to bi lahko bilo tiho preusmerjanje finančnih sredstev »na varno«, izven dosega preiskovalcev), ženi nekdanjega ministra za turizem Nagli al Gazarlej pa je novembra lani na Otoku uspelo celo ustanoviti podjetje, pa čeprav so se britanske oblasti le osem mesecev prej zavezale, da bodo zamrznile vse njeno premoženje.
Kršitev mednarodne zakonodaje
V Londonu se zdaj sicer izgovarjajo na zamudne sodne postopke, brez katerih da zaplemba finančnih sredstev članom nekdanje egiptovske vrhuške ni možna, toda sogovornikov v Kairu s tem niso prepričali. »Britanska vlada je zakonsko obvezana, da nam pomaga, vendar se sploh ne trudi, da bi našla denar. Govorijo nam: 'Dajte nam dokaze'. Je to smiselno? Mi naj iz Egipta iščemo denar, ki je v Britaniji? Menimo, da Britanija s tem krši mednarodno zakonodajo in protikorupcijske dogovore,« se je čez otoške oblasti pridušal sodnik Asem al Gohari, ki na egiptovskem pravosodnem ministrstvu vodi urad, zadolžen za izsleditev izginulih Mubarakovih milijonov.
