Na Hrvaškem »nenadno« zanimanje za temačne dogodke po drugi svetovni vojni

Zagreb – Ne zato, ker bi kdo nasprotoval preiskavi tega temačnega obdobja v hrvaški zgodovini, ampak zato, ker v ozadju očitno poteka premišljena politična in predvsem predvolilna bitka, kosti povojnih žrtev pa so le priročna in odmevna igrača v rokah vladajočih.

Nenadna napoved preiskave dogodkov izpred 65 let se namreč preveč očitno vključuje v aktualno politično podobo v državi. Notranji minister Karamarko je le še korak od uradnega vstopa v HDZ, vse glasnejše pa so tudi informacije, da bo postal eden ključnih mož stranke in tudi bodoči kandidat za predsednika republike. Z nenadnim zanimanjem za povojne zločine – kakor pravi, zaradi njih ne more spati – se bo očitno poskušal približati desnim volivcem, ki simpatizirajo z ustaštvom, pa tudi Cerkvi, ki je pred tremi leti zahtevala preiskavo komunističnih zločinov in kaznovanje storilcev. Verjetni glavni razlog pa je pomoč premierki Jadranki Kosor pri preusmerjanju pozornosti z resnih gospodarskih in političnih razmer v državi ter korupcijskih afer HDZ in pri popravljanju poraznega javnomnenjskega položaja premierke, vlade in stranke.

Med ljudmi, ki da so najbolj odgovorni za povojne zločine, v medijih omenjajo znane partizanske voditelje, med njimi narodnega heroja Radeta Bulata ter še danes znana politika Josipa Manolića (enega od ustanoviteljev HDZ in za Stjepanom Mesićem drugega premiera v samostojni Hrvaški) in Josipa Boljkovca (prvega notranjega ministra iz HDZ). Oba sta pozneje zapustila stranko. »Za današnjimi preiskavami stojijo poražene sile iz druge svetovne vojne,« je izjavil Manolić za HTV, z Boljkovcem pa sta zavrnila vse očitke, da sta sodelovala pri likvidacijah. Na policiji sicer niso pripravljeni potrditi, da so omenjeni česar koli osumljeni, dodajajo pa, da preiskava poteka že več let.

Vse je politična kampanja

Ker je več pomembnih politikov ocenilo, da gre za poskus prikrojevanja zgodovine in neposreden napad na antifašistične temelje, na katerih tudi po ustavnih določilih sloni hrvaška državnost, se je v bran Karamarka postavila premierka z besedami, da ne gre za napad na antifašizem, saj da so nanj ponosni. Gre pa za zločine, je dodala in zanikala očitke, da gre za predvolilno taktiko. »Obveljati morajo ista načela kakor v boju zoper kriminal in korupcijo – ni nedotakljivih,« je dejala. Tudi Karamarko odločno zanika, da se je za preiskavo dogodkov po drugi vojni odločil zaradi predvolilne kampanje.

O tem pa ni prepričal ne bivšega ne sedanjega predsednika države. Mesić je prepričan, da je cilj preiskave nedopustno povezovanje NOB »s komunizmom in zločinom« in da je povsem jasno, da gre za politično kampanjo pred volitvami. Ko je ocenjeval Karamarkovo akcijo, pa se je neprijetno zapletel sedanji predsednik Ivo Josipović. Dejal je, da sta bila Boljkovac in Manolić deležna »medijske obtožnice«, še preden se je zoper njiju začel uradni postopek; to pa da je prejudiciranje krivde. Zapletel se je s trditvijo, »da nihče ne sme biti obtožen in se mu ne sme soditi brez ustreznega pravosodnega sklepa in da to še posebno ne morejo biti osebnosti, kakor sta Manolić in Boljkovac, antifašista in pomembni figuri pri vzpostavitvi samostojne Hrvaške«. Predsednik ob tem ni pojasnil, zakaj bi imela ta nekdanja politika nekakšno imuniteto.

Volilne kosti

Sicer pa je tudi Josipović prepričan, da mora biti vsak zločin preiskan in krivec kaznovan, da pa je način, ki ga je ubrala oblast, zgrešen, saj je očitno posledica političnega boja ter poskus spreminjanja zgodovine in pozitivne vloge antifašizma. Da gre za namerno predvolilno početje, opozarjajo tudi tisti, ki spremljajo volilne kampanje. HDZ namreč komunistične zločine privleče na dan le v volilnem letu, potem pa takoj pozabi nanje in se z njimi ne ukvarja več. Kljub temu da je bila HDZ na oblasti večino let po osamosvojitvi, identificiranih grobišč niso nikoli označili, nikjer niso izvedli izkopa in nihče se ni zagovarjal za poboje. Prav zato so Karamarkovi kritiki prepričani, da gre za na moč neokusno predvolilno igranje z žrtvami.

Kakor kaže, so v HDZ znova napačno ocenili stanje v družbi in uporabili povsem zgrešeno taktiko v boju zoper levico. Ne glede na to, kar minister reče o tej preiskavi, jo vsi relevantni politiki ali zgodovinarji, ki tovrstno razčiščevanje sicer podpirajo, povezujejo s predvolilno kampanjo. Težav pa ima HDZ še več, saj je vpletanje Manolića in Boljkovca, nekoč tesnih sodelavcev Franja Tuđmana, močno kompromitiralo nastajanje države, saj je državni poglavar pri tem zgodovinskem projektu – če ima policija zares trdne dokaze – sodeloval z zločincema, ki sta bila povrh vsega člana HDZ. Ob tem se je v »kostno afero« vpletla še domovinska vojna, česar si v HDZ zagotovo niso želeli. Mesić je, denimo, opozoril, da so bili tudi v tej vojni (hrvaški) zločini, zaradi česar pa se te vojna, tako kakor NOB, ne sme kompromitirati.

Kdo ni preiskoval?

Težav za HDZ tudi s tem še ni konec. Ker je Karamarko trdil, da nobena oblast ni storila nič v preiskavi zločinov, se je oglasil še podpredsednik vlade Ivice Račana Goran Granić, ki je pojasnil, da je takratna vlada ustanovila posebno komisijo za preiskovanje zločinov med drugo svetovno vojno in po njej, a delo ni bilo končano, saj so izgubili volitve. »Tisti, ki so prišli na oblast, bi morali samo nadaljevati in končati delo,« je pojasnil Granić. Tisti, ki so prišli na oblast, so bili – iz HDZ.

Komentatorji v tukajšnjih časnikih, ki so ostro napadli igranje s kostmi, so med drugim opozorili, da v jamah po Hrvaški ležijo pripadniki nemške, italijanske, ustaške, četniške in partizanske vojske in civilisti, zato je nevarno, če notranji minister, ne da bi kar koli raziskali, vse jame pripiše komunističnim zločinom. Bo pa imela policija in njen minister, ne glede na skrite namene, precej težav pri preganjanju zločinov, saj se o pravni podlagi ne morejo zediniti niti strokovnjaki. Za vojne zločine po osvoboditvi namreč lahko štejejo le tisti, storjeni nad vojnimi ujetniki, vsi drugi pa so zastarali.