Na ločenih tirih

Bo Hrvaška »rešila« lizbonsko pogodbo, še več, bi morebitna zamuda pristopnega procesa naše južne sosede lahko celo zavlekla uveljavitev novega temeljnega akta Unije? Nobena teh podmen, ki sta se pojavili po »prižigu rdeče luči« Slovenije na decembrski pristopni konferenci med EU in Hrvaško, ne prestane uspešno resnejše presoje.

Razglabljanja o povezanosti med sprejetjem Hrvaške in usodo lizbonske pogodbe je obudila nedavna izjava Nicolasa Sarkozyja v strasbourškem parlamentu, da bo »irski protokol« s koncesijami Dublinu - s katerimi si Unija prizadeva prepričati otoške volivce, da na drugem referendumu jeseni 2009 potrdijo novi temeljni akt skupnosti - najverjetneje vključen v pristopno pogodbo s Hrvaško, ki bi jo podpisali leta 2010 ali 2011.

V Bruslju so našli navdih za rešitev problema lizbonske pogodbe v podobnem primeru z začetka prejšnjega desetletja. Junija 1992 so na Danskem zavrnili maastrichtsko pogodbo, ki je uveljavila politično, gospodarsko in denarno unijo, vključno z uvedbo evra. Decembra istega leta je evropski svet v Edinburgu sprejel izjavo, ki je Hamletovemu kraljestvu podelila štiri koncesije (na področju pravosodja in notranjih zadev, skupne obrambne politike, državljanstva in izvzetje za evro). Maja 1993 so na Danskem sklicali novo ljudsko glasovanje in volivci so potrdili Maastricht. Izjavo z uradnim naslovom Danska in pogodba o EU so v obliki protokola vključili v prvo pogodbo - amsterdamsko - in jo podpisali oktobra 1997, torej šele štiri leta po uveljavitvi maastrichtske pogodbe (novembra 1993).

Primer je poučen, dokazuje namreč, da vnašanje protokola, kakršen je bil danski ali pa bo prihodnji irski, v naslednjo pogodbo Unije, najverjetneje v pristopno pogodbo s Hrvaško - razen če bi Islandija v prihodnjih mesecih vložila prošnjo za sprejetje v EU, kot je nedavno namignil komisar za širitev Olli Rehn - nikakor ne bo zavleklo uresničevanja Lizbone. A tudi, kar je morda še pomembneje, da morebitna odložitev širitvenih pogajanj z Zagrebom, ki naj bi se po indikativnem in pogojnem načrtu evropske komisije na tehnični ravni končala do izteka prihodnjega leta, nikakor ne bi zavrla uveljavitve lizbonske pogodbe, saj dodajanje irskega protokola naslednji pogodbi časovno sploh ni določeno niti omejeno. Tudi z Maastrichtom niso čakali do »protokolizacije« edinburške izjave v amsterdamski pogodbi, temveč so ga uveljavili komaj pet mesecev po drugem referendumu na Danskem.

Irski premier Brian Cowen je na nedavnem vrhu Unije sprejel zavezo, da bo sodržavljane povabil na popravni izpit še v času mandata sedanje evropske komisije, ki se izteče 31. oktobra 2009. Če bodo otočani, kot se nadeja preostalih 26 sočlanic - na Češkem bo ratifikacija predvidoma v začetku februarja 2009 -, tedaj končno potrdili Lizbono, bi začela veljati 1. januarja 2010, kar je bila tudi želja državnikov na bruseljskem vrhu.

Hrvaška bi po najbolj optimističnem scenariju Berlaymonta do konca prihodnjega leta lahko končala širitvena pogajanja z EU, zatem pa bodo v Bruslju potrebovali še nekaj mesecev za dokončno oblikovanje pristopne pogodbe, prevode v vse jezike skupnosti ter preverjanje zajetnega dokumenta po pravni in jezikovni plati. In do spomladi 2010 bi bil dokument naposled nared za podpis, kar ustreza prvi letnici v Sarkozyjevi strasbourški napovedi. Vendar pa Hrvaška tedaj še ne bo sprejeta v EU, saj bo treba počakati do zaključka ratifikacijskih postopkov v 27 članicah skupnosti in pristopnici.

Iz sobotne tiskane izdaje Dela!