Na poti do utrditve oblasti

Sodeč po javnomnenjskih raziskavah na Poljskem ne bo sprememb.

Objavljeno
11. oktober 2019 06.00
Posodobljeno
11. oktober 2019 06.00
»Sivi kardinal« poljske politike Jarosław Kaczyński bo stranko Zakon in pravičnost znova povedel do prepričljive volilne zmage. Foto Reuters
V nedeljo bodo Poljaki izbirali predstavnike ljudstva. Jasno je, da bo znova prepričljivo zmagala vladajoča stranka Zakon in pravičnost (PiS), ni pa nujno, da bo dobila dovolj glasov za samostojno vladanje državi. Vsaj teoretično je možno, da bo po »slovenskem scenariju« tudi na Poljskem prevzela oblast velika koalicija poraženih strank.

Na volitvah se bodo spopadli trije tabori: konservativci iz vladajoče (PiS) 70-letnega »sivega kardinala« Jarosława Kaczyńskega, liberalno-desničarska koalicija okoli državljanske platforme, ki jo je nekoč vodil odhajajoči predsednik evropskega sveta Donald Tusk, do zadnjih volitev pa je osem let vladala državi, ter levica, ki je pred štirimi leti izpadla iz parlamenta, zdaj pa se ji obeta uvrstitev na tretje mesto. Poljska je razcepljena, so razglasili analitiki. Nekatere delitve, kakor tiste med podeželjem in urbanim okoljem ali med revnejšim vzhodom in premožnejšim zahodom, so že tradicionalne, zadnje raziskave so razkrile tudi spolne razlike med bolj liberalnimi, zlasti mlajšimi ženskami in bolj »nazadnjaškimi« moškimi.
Čeprav so ankete napovedale, da bo PiS dosegla še večjo zmago kakor na prejšnjih volitvah, je zdaj glavna intriga, ali bo dobila dovolj glasov, da ji ne bo treba iskati koalicijskih partnerjev. Če jih ne bo, se po mnenju nekaterih bolj levo usmerjenih analitikov lahko zgodi, da bodo preostale stranke sestavile vladajočo koalicijo. Njihovi konservativnejši kolegi so odgovorili, da so to zgolj pobožne želje.

 Konservativci so upravičeno priljubljeni med velikim delom prebivalstva, saj so izpolnili predvolilne obljube o povečanju socialne pomoči revnejšim. PiS je dobila največ političnih točk z uresničitvijo programa »500+«, s katerim so družinam za drugega in vsakega naslednjega otroka plačevali po 500 zlotov (nekaj manj kot 120 evrov) na mesec. To je v državi, v kateri je povprečna plača nekaj več kot 800 evrov, velikim družinam precej povečalo proračun. Letos so program razširili na vse otroke, volivce pa PiS privablja tudi z obljubami, da bo po zmagi na volitvah do konca leta 2023 skorajda podvojila minimalno plačo.
 


»Istospolna grožnja« poljski kulturi


Medtem ko so se v Bruslju in »liberalni« Evropi zgražali nad »neliberalnimi reformami« na področju sodstva in javnih medijev, ki so jih v zadnjih štirih letih izvajale poljske oblasti, jih je doma del državljanov hvalil prav zaradi tega ter zaradi ohranjanja konservativnih in katoliških tradicij. To so na lastni koži občutile tudi Poljakinje, ki živijo v eni od evropskih držav z najbolj omejeno pravico do abortusa. Če je PiS nekoč ostro nastopala proti migrantom, je zdaj našla enega od glavnih tujkov v poljski družbi med predstavniki skupnosti LGBT+. »Ti so napad na družino, ta pa je temelj poljske civilizacije. Opozicija bo vsekakor ubrala pot od uzakonitve partnerstev, prek istospolnih porok, do posvojitev otrok. To bo naredila, da bi uničila našo kulturo in temelje našega življenja, obstoja in preživetja. Družina je namreč temelj našega preživetja: ne le v biološkem, temveč tudi v kulturnem smislu,« je pred kratkim izjavil Kaczyński.
 

Vrnitev odpisanih?


Takšne izjave razcepljajo poljsko družbo, levičarski koaliciji treh strank, ki se zavzema za pravice netradicionalno spolno usmerjenih, liberalizacijo zakonov o splavu, izenačitev plače med spoloma, večjo ločitev cerkve od države in okoljevarstvene spremembe, bodo omogočile vrnitev v parlament.

Pred prejšnjimi volitvami so se levičarji razdelili na dva tabora in prvič po letu 1989 niso prestopili parlamentarnega praga. Zdaj bodo pristali na tretjem mestu, drugo mesto bo zasedla državljanska koalicija, katere hrbtenica je neoliberalna stranka, ki jo je nekoč vodil Tusk. Ta ima težave, ker jo velik del prebivalstva še vedno dojema kot od dejanskosti odtujeno elito, hkrati ni mogla najti ne prepričljivega in med ljudstvom priljubljenega voditelja ne načina, da bi izkoristila škandale, v katere so se vpletli člani vladajoče stranke.

Poljska, ki ni doživela recesije od davnega leta 1992, po rasti BDP pa je še vedno med vodilnimi razvitimi državami, je bila gospodarsko zelo uspešna od začetka »kontrarevolucije« in je svetel zgled postsocialistične tranzicije. A zaradi čedalje večjih družbenih razlik in neoliberalne globalizacijske politike prejšnjih prav tako desničarskih oblastnikov so se revnejši sloji in ljudje na podeželju počutili čedalje bolj odrinjene, od začetka tisočletja je odšlo iz države »s trebuhom za kruhom« več kot dva milijona prebivalcev.