Tiskane izdaje
Beograd – Srbija bo, kot kaže, dobra dva meseca po parlamentarnih volitvah dobila vlado, ki jo sestavlja tako rekoč enaka vladna koalicija, kot je bila tista, ki je državo vodila med vojno na Kosovu konec devetdesetih let. Po napovedih mandatarja Ivice Dačića bo nova vlada prisegla konec julija.
Ponovni vzpon socialistov na sam vrh oblasti v Srbiji je sprožil največ pomislekov v ameriški diplomaciji. Med vojno na Kosovu je Socialistično stranko Srbije (SPS) vodil zdaj že pokojni Slobodan Milošević, ki je hotel Ivico Dačića, ki je bil dolga leta ljubljenec srbskega vožda, vreči iz stranke, vendar je končal svojo politično kariero kot haaški obtoženec, medtem ko je aktualni mandatar za sestavo nove vlade leta 2006 postal predsednik SPS. Čeprav je SPS na srbskih supervolitvah zasedla šele tretje mesto, je v primerjavi z letom 2008 dobila enkrat več glasov.
Dačić ni uspel le zaradi negativne kampanje, ki sta jo drug proti drugemu vodila prvaka demokratov in naprednjakov, Boris Tadić in Tomislav Nikolić, temveč tudi zaradi obubožane srbske družbe, ki si želi sprememb in boljšega življenja. Če mu bo uspelo sestaviti tudi vlado in zadostno parlamentarno večino, da bo vlado potrdil parlament, to še ne pomeni, da bo Srbija znova krenila v smeri, ki je konec osemdesetih vrgla na površje Miloševića. Navsezadnje je Dačić zaradi podobnih strahov že izjavil, da ga ne zanima nebeška Srbija.
Glasnik tranzicijskih poražencev
Dačić je SPS preoblikoval v levo usmerjeno glasnico tistih, ki so iz zapoznele tranzicije v Srbiji izšli kot poraženci. Prvak socialistov je v stilu Slobe pred volitvami sporočil Tadiću in Nikoliću, da delata račun brez krčmarja, z besedami »Malo morgen!«, pred koalicijskimi pogajanji in izidi predsedniških volitev pa je izjavil: »Še vedno ne vemo, kdo bo predsednik, zagotovo pa vemo, kdo bo premier«. Če ni veljalo za Demokratsko stranko (DS), da je Dačiću ponujala vse, kar je mogoče, ker brez socialistov ni mogla sestaviti vlade, se je izkazalo, da tudi Srbska napredna stranka (SNS) pri tem ni imela nobenih zadržkov.
Sedanji glavni funkcionarji SNS so bili nekdaj člani Srbske radikalne stranke (SRS), ki jo vodi Vojislav Šešelj, ki mu v Haagu sodijo za vojne zločine. Čeprav zdaj že bivši vodja naprednjakov, ki je postal novi srbski predsednik, skuša spremeniti retoriko, to ne spremeni dejstva, da bo Srbija po dvanajstih letih dobila praktično enako vladno koalicijo, ki je hotela kosovsko vprašanje rešiti z vojsko in policijo.
Kako se bo reševanja kosovskega vprašanja lotila morebitna nova vlada je za zdaj mogoče sklepati le iz koalicijskega sporazuma, ki predvideva, da Srbija ne bo priznala neodvisnosti Kosova, zavzema pa se za normalizacijo življenja vseh državljanov na njegovem ozemlju. Po mnenju podpisnikov je potrebno uveljaviti vse dogovore, ki sta jih Beograd in Priština že dosegla v tehničnem dialogu pod okriljem Bruslja ter nadaljevati z dialogom na politični ravni z udeležbo državnih funkcionarjev. Kot so še zagotovili, bodo kosovsko vprašanje reševali z mirnimi sredstvi, nadgradnjo dialoga in spoštovanjem demokratičnih rešitev. Sklenili so z obljubo, da bo nova vlada sprejela rezultate dialoga Beograda in Prištine, ki jih je v dosedanjih pogajanjih dosegla predhodna vlada.
Sestavljanje koalicije
Koalicijski sporazum o oblikovanju parlamentarne večine so podpisale SNS, koalicija okoli SPS in Združene regije Srbije (URS), čeprav je bil še pet minut pred dvanajsto dogovor vprašljiv, ker je upokojenska stranka (PUPS), ki je del koalicije SPS, zahtevalo od SNS, da njihovo stranko v koalicijska pogajanja vključi kot enakopravnega partnerja in da koalicijski sporazum dopolni z natančno določenimi kvotami ministrstev, ki bodo pripadala določeni stranki.
Izkazalo se je, da politične predstavnike upokojencev bolj zanimajo ministrski stolčki kot dejstvo, da bo morala nova vlada povedati ljudem, da bodo plače in pokojnine vse nižje, stroški pa vse večji, ker je bila projekcija rasti družbenega proizvoda privlečena za lase. Namesto da bi zahtevali od koalicijskih partnerjev, da se odrečejo socialni demagogiji, kot sta, denimo, ohranitev delovnih mest in socialne varnosti starostnikov, je podpredsednik PUPS Milan Krkobabić samo zato, ker PUPS še ni dobila svojega kosa pogače, zagrozil, da ni treba bežati niti od novih volitev.
Oblast je očitno sladka tudi začasnemu vodji SNS Aleksandru Vučiću, ki je kar čez noč pozabil, da je še včeraj streljal iz vseh topov na voditelja URS Mlađana Dinkića, ker je dopuščal koruptivnost, boj proti njej in kriminalu pa je, po njegovih navedbah, glavni razlog SNS za sodelovanje v vladi. Še najmanj zahteven koalicijski partner je prvak Enotne Srbije (JS) Dragan Marković Palma, ki mu zadostuje, da participira na oblasti.
Če bo koalicijski sporazum zdržal tudi po delitvi ministreskih mest in če ne bo prišlo do prestopov posameznih poslancev, ki sledijo le lastni koristi in lahko glasujejo s figo v žepih, bo imela koalicija v 250-članski srbski skupščini 131 poslancev, kar je več je potrebno za potrditev in bolj ali manj nemoteno delo nove vlade. Še zlasti zato, ker še včeraj vladojoča DS poka po šivih, SNS in SPS pa si prizadevata kupiti s funkcijami tudi vplivne demokrate.
