Na pravem Olimpu

Ko se je ta teden začelo veliko, večdnevno in večpomensko praznovanje 60. obletnice ustanovitve Ljudske republike Kitajske, se nikakor nisem mogla otresti misli, da so bile lanske olimpijske igre zgolj generalka za vse to, kar se zdaj dogaja v Pekingu.
K tej povezavi z vrhunsko organiziranimi športnimi igrami me niso spodbudili robotski gibi vojakov, ki so v četrtek na Tiananmenu na enak način prikazovali moč in disciplino kakor avgusta lani na stadionu Ptičje gnezdo, niti hollywoodska barvitost, ki se ji kitajske oblasti ne morejo upreti, vse odkar so se odrekle asketski vrlini jian-ku pu-su - »napornega dela in skromnega življenja«.

Letošnji 1. oktober so namreč praznovali kot vzpon na pravi Olimp, na vrhu katerega sedijo za isto mizo cesarji in bogovi ter svetu smrtnikov sporočajo, da bo velika harmonija nastala v prihodnosti - 60. obletnica se namreč praznuje zgolj kot začetek že napovedanega kitajskega obdobja.

Kdor koli že je za rojstni dan republike izbiral darilo komunističnim voditeljem v Pekingu, si prav gotovo ne bi mogel domisliti boljšega voščila od prižganih zlato rumenih in rdečih luči na vrhu newyorškega Empire State Buildinga. Nič zato, če so ob vznožju nebotičnika demonstrirali aktivisti za tibetanske pravice in če so kongresniki iz obeh strank negodovali zaradi izkazovanja časti diktaturi sredi mesta, ki velja za prestolnico svobodnega sveta.

Poslovno-strateški instinkt Američanov je tokrat presegel celo francoski pragmatizem, ki je prispeval k temu, da so Eifflov stolp ob vstopu v novo tisočletje po tradicionalnem kitajskem novem letu prebarval v rdeče, s čimer je bila vzpostavljena neposredna povezava razumevanja med Tiananmenom in vsemi zahodnimi živčnimi sistemi, ki se vedno natančno odzovejo na finančne, tržne in interesne dražljaje.

Kitajska je pri vseh, ki razmišljajo o prihodnosti, stopila v zrelo obdobje globalne navzočnosti.

A čemu po vsem tem še vojaška parada in razkazovanje jeklene moči na trgu, ki tako nemočno nosi ime »nebeškega miru«?

»Američani ne potrebujejo parade, saj svoje novo orožje prikazujejo v pravih vojnah,« je pojasnila ena izmed političnih komentatork. »Kitajska s tem dokazuje, da se zavzema za ohranitev miru.« Recimo, da je to res. Na Kitajskem je bilo že od cesarskih časov vse posvečeno ohranjanju miru, celo takrat, ko so, denimo, v dinastiji Qing pred vhodom v Prepovedano mesto za cesarja organizirali parade zajetih sovražnikov, ki so jih spremljala slavnostna prikazovanja odsekanih glav in uhljev tistih, ki se niso hoteli pokoriti. Kaj bi danes lahko preskrbelo zagotovilo svetu, da mu pred očmi paradira resnična sila miru, ki ji ne bo prišlo na misel, da bi jedrske izstrelke uporabila še za kaj drugega - ne le za parado ob rojstnem dnevu?

»Da bi se lahko tukaj razvijala demokracija, mora mednarodna skupnost poskrbeti, da se bo Kitajska počutila varna,« mi je v nedavnem pogovoru dejal politolog Wang Zhengxu. Prav to zdaj počneta Amerika in Evropa, sem pomislila glede na luči na Empire State Buildingu in rdeči Eifflov stolp. »Do leta 2040 bodo politične in državljanske svoboščine tudi tukaj na ravni, ki jo od Kitajske pričakuje zahodni svet.« Morda bo res tako, sem se poskušala potolažiti, nato pa so po Tiananmenu zahrumeli tanki in oklepniki. Kitajska sama v sebi gradi občutek varnosti, pri tem pa se zdi, da poskuša svoje ljudstvo umiriti z obljubo »socializem za vedno«. Z Olimpa se verjetno bolje vidi, kaj vse stoji na poti, ki vodi v prihodnost.

Iz petkove tiskane izdaje Dela